Potočka zijalka, 1700 m

Dva dni pred novim letom se na mojem mailu znajde forvardirano sporočilo od sodelavca, v katerem je slideshow zimske Potočke zijalke. Fotke me fascinirajo. Idejo o obisku delim z družbo na novoletnem pohodu na Mrežce. Ja enim ni blo treba dvakrat rečt. Smo bli že zmenjeni 😉

Ko se odpočijemo od novoletnega “žuranja” zapojejo telefoni. Val zbudi Natašo, Nataša mene, jaz ne pustim spat Matota…

Nebo je modro in škoda bi bilo dan prelenarit doma. Poberem Matota v Šenčurju, Natašo v Komendi in že smo okrog poldneva na poti proti Kamniku, Kranjskemu raku, nato pa proti Lučam. Od tod se usmerimo proti Logarski dolini, v Solčavi pa poiščemo odcep proti Podolševi. Po ovinkasti in na nekaterih izpostavljenih mestih poledeneli cesti prispemo do kmetije Rogar. Že tu se nam odpre prelep razgled na vasico s cerkvijo Svetega Duha in čudovitimi kulisami.

S ceste se usmerimo desno po poti mimo kmetije skozi gozd. Kmalu naletimo na tablo, ki označuje državno mejo. V moji rani mladosti bi nas tu preganjali graničarji 😉 Nadaljujemo po deloma zasneženi, deloma poledeneli poti. Ker pa smo v “tujih gorstvih”, se pridno držimo markacij…

Kažipot nas potolaži, da smo blizu cilja, čeprav tolažbe ne rabimo, saj je hoja po sončku in po razgledni poti pravi užitek.

Po slabi uri hoje prispemo do cilja. Pred jamo čudovit razgled, vendar nas veter prežene v notranjost…tam pa…

Narava tu ustvarja unikatne okraske. Kapljice vode pomešane z apnencem, ki se zbirajo na mrzlih skalah v notranjosti votline ustvarijo čudovite skulpture, ki v soju sončnih žarkov vsako minuto spreminjajo svojo podobo…

Z Matotom iščeva motive, loviva svetlobo…

Modrina neba v ozadju še polepša prizore…

Za konec še nekaj poizkusov pričarati velikost jame. Nataša nama pridno pozira. Na srečo je v jami prijetno toplo, v zgornjih delih še preveč za zimska oblačila.

Dan se počasi poslavlja, v jamo pa pokukajo še zadnji sončni žarki.

Vsako sekundo je svetloba drugačna, kamorkoli pogledaš, povsod je lepo, čarobno.

Ko se sončni žarki poslovijo od jame ujamem še sončni zahod, tokrat za Kamniško-Savinjskimi alpami…

…in nasmeh ob koncu lepega dneva 😉

Izkoristimo še zadnje sončne žarke…

…nato pa počasi v dolino. Med sestopom občudujemo igro barv, umetnije narave.

Izlet zaključimo že skoraj v mraku…spet napolnjeno s “ta fajno” energijo.

Sledi še vožnja v dolino, gas proti Gorenjski, večerna malca pri Kitajcu, obisk pri Špelci, Toniju in Valu in končno zdravica s šampanjcem 😉 Ura gre proti deseti, zato se podurhamo s Komende, saj mora Val v mižule, ker prvi vstane in vse zbudi 😉

Letos si nisem šel ogledat praznično okrašene in olučkane Ljubljane…pa mislim, da nisem kaj dosti zamudil. Zna biti, da je tole precej lepše 😉

Hm, a se novo leto lahko prične lepše?

Anadrprfektdej 😉