Pod Mont Blanc
Med uživaškim sprehodom po barvitih ulicah Burana konec aprila me zmoti telefonski klic Stojana in vprašanje “Živjo momak. A bi ti šel na Mont Blanc?” Čeprav je bilo že poletno toplo me je za trenutek zazeblo. Moj odgovor je bil pritrdilen. Star dopust je pač treba izkoristit. Če bo le ta aktiven, toliko bolje.
Po vseh usklajevanjih smo nazadnje Polona, Stojan in jaz v mini ekipi, ki dnevno spremlja vremensko napoved nad Shamonixem in zbira informacije. Na ponedeljek se na hitro odločimo, da v torek 13. maja dopoldne odrinemo…iz deževne Ljubljane. Potegnemo proti Italiji, mimo Benetk, Milana, proti Aosti in skozi tunel pod Mont Blancom v Chamonix. Med potjo se na kavi na italjanski autostradi dobimo še s Klemenom, ki gre v iste kraje službeno kot gorski vodnik.
Zvečer prispemo v še oblačno mesto pod zasneženimi vršaci. Vrhov se ne vidi, čuti pa se hlad ledenikov.
Zvečer smo v istem hostlu kot Klemen Gričar in Tomaž Jakofčič, “gasterbajterja” z ogromno izkušnjami tam gor. Nesebično nam svetujeta in odgovarjata na vsa vprašanja.
Naš prvotni plan je bil, da se v sredo zapeljemo z gondolo na 3842 metrov visok Aiguille di midi, od tod bi smučali po Vallee Blanche in naredili turo do koče Torino, kjer bi prenočili. V četrtek je bil planiran spust po Valee Blanche na Montevers, od tod pa z zobato železnico nazaj v Chamonix.
V petek smo planirali ponovno vožnjo do srednje postaje Aiguille di midi, od tam pa vzpon do koče Gran Mulets, sobota ponoči pa štart proti vrhu. Tudi vremenske napovedi so bile za soboto obetajoče.
Polona na predlog Klemena še preveri rezervacijo v koči Gran Mulets kjer dobi informacijo, da imamo rezervacijo iz četrtka na petek. Očitno je dec tam gor ob prvi rezervaciji narobe zapisal datum.
Prične se kombiniranje z dnevi, urami, rezervacijami. Na koncu pridemo do zaključka, da se v sredo povzpnemo do koče Torino, v četrtek spust v dolino in takoj vzpon nazaj gor in do koče Gran Mulet. No plan je eno, realnost pa drugo.
Ko otovorjeni pridemo na razgledno ploščad Aiguille di Midi ne dobimo niti panoramskega razgleda, kaj šele razmer za smučanje po ledenikih prekritih s 30 cm svežega snega. Megla in oblaki zakrivajo vrhove in se spuščajo do doline. Vremenarji so tokrat brcnili v temo.
To je to od aklimatizacijske ture. Spust v dolino smo na žalost opravili z gondolo.
V četrtek se končno zbudimo v jasno jutro.
Z gondolo do 2,310 m, na Plan de l’Aiguille, od tod pa na smučeh pod severnimi stenami Aiguille de midi proti koči Gran Mulets.
Kmalu se nam pokaže vsa mogočnost hribov in ledenikov.
Sonce že močno greje, ledene skulpture pa ostajajo mogočne.
Pred prečenjem Bosson na odseku Jonction se navežemo in po ozkih mostičkih čez ledeniške razpoke pridemo na flanko pod kočo Gran Mulets, ki stoji na vrhu skalnega grebena.
Od tod se nam Aiguille di midi pokaže z druge strani, pod njim pa Chamonix.
Na drugi strani flanke se ledene gmote svetijo v soncu.
Pod kočo snamemo smuči in se ob speljani verigi in vrvi po vklesani stezi povzpnemo do koče.
V koči se namestimo na skupna ležišča in čakamo večerjo. Med čakanjem naredim par krogov okrog hiše…
Ob koči stoji objekt, ki bi se mu v primeru, da bi bila v njem voda lahko reklo WC. Tako mu lahko rečemo le “skret na štrrrrrrrrrrrrbunk” z veliko R-ji, saj je “greznica” spodaj nekje na ledeniku.
Molilne zastavice obarvajo dan.
Sonce gre počasi k počitku, tu gor pa se prične prava predstava svetlobe in barv. Najprej snežna prostranstva dobijo čisto nov odtenek z nežnimi sencami…
Veter tam gor ne odneha.
Ognjena krogla se bo počasi skrila pod oblake.
Vrhovi ujamejo še zadnje sončne žarke.
Večni led pod kočo poskrbi za konstantno klimo.
In je šel…dan. Moj 44.,…rojstni. Lep je bil.
Ko sonce še niti ni dobro zašlo smo v glavnem že vsi v posteljah…do tretje jutranje ure. Nato pa vstajanje, zajtrk, nočni spust ob verigi in vrvi do snega pod kočo in štart v soju čelk proti vrhu.
Lep čas hodimo v temi po urezani špuri preden se začne prebujati dan. V mestu gorijo še luči…
Tu zgoraj se prične z modro svetlobo…
Počasi se obrisi hribov spreminjajo v barvne slike.
Ledeniki kljub prvim toplim sončnim žarkom ostajajo hladni…
…razpoke pod Dôme du Goûter pa grozeče.
In ko se ozreš naokrog je še vedno vse lepo, da lepše ne more biti.
Dolina se počasi brebuja med tem, ko je tu zgoraj najbolj hladno.
Pogovarjaš se z oblaki in koprenami in jih prosiš, naj pustijo soncu pot…
Vrh pa tako blizu…in daleč obenem.
Zadnji metri pod bivakom Vallot so precej spihani. Smučke gredo na ruzak, na noge namesto smučk pa na pancarje namontiram dereze. Tu je bila sapa že vedno globja, v nogah pa nikakor prave moči. Po dobrih petih urah hoje dosežemo bivak.
Polona in Stojan sta že pri bivaku ko še sam pridem do tja. Pogled navzdol…
…proti Mont Mauditu…
…in proti tistemu, zaradi katerega smo prišli.
Pred nami je že nekaj navez, ki gredo v počasnem tempu proti vrhu.
Sledi nekaj obotavljanja ali iti s smučmi proti vrhu ali brez. Na koncu obvelja, da gremo brez. Med tem s svojo navezo mimo bivaka pot nadaljuje Klemen.
Nekaj za njim se napotimo tudi sami. Po nekaj sto metrih ugotovim, da se moja pljuča napenjajo skoraj v prazno, mišice pa enostavno nimajo več dovolj energije. Korak je vedno počasnejši in v takšnem tempu bi se nam podrla časovnica za sestop. Ni druge kot obrniti. Stojanu in Poloni dam prosto pot proti vrhu, a se odločita, da skuipaj sestopimo.
Med tem časom tudi veter tam gor nekoliko pridobi na moči.
Med pripravami na spust še uživamo v razgledih.
Vrh bo počakal…do naslednjič. Med tem ena naveza že smuča po severni strani gore.
Še pozdrav vrhu, nato pa spust.
Prvih nekaj višincev je sneg trd, spihan, mestoma poledenel, prav tako so trde tudi mišice. Večkrat se ustavim, poizkušam uživati vsaj v razgledih 😉
Nižje pod bivakom je smučarija že boljša. Od brezskrbnega vijuganja po pršiču nas odvrača le misel, da smo v bližini in na ledeniku in da se pod snegom skrivajo ledeniške razpoke. Podatek, da je prejšnji dan gornik padel v razpoko petnajst metrov globoko nam prav tako da misliti. Imel je srečo v nesreči, saj so ga reševalci nepoškodovanega s helikopterjem izvlekli na varno.
Med postanki občudujemo snežne in ledene gmote, ki so tako nedolžno bele, obenem pa grozeče in nevarne.
Smučamo v smeri pristopa. Sneg vmes na nekaterih mestih postane nekoliko skorjast, nižje že malo težji, a vseeno lepo smučljiv.
Kmalu smo nad kočo Grand Mulets.
Bossons prečimo čez Jonction, navezani. Nismo edini. Nekako istočasno smučamo z dvema špancema in skupino avstrijcev.
Sonce je tu spodaj že precej močno in nič kaj prijetno ni čakati v vrsti za prečenje ledenika. Hitro smo čez, nato pa pod severnimi stenami Aguille di midija nadaljujemo pot proti srednji postaji gondole.
Prečenje se precej vleče, bolj kot v obratno smer, saj je za nami že nekaj dela. Končno se nam le približa zelenje doline in gondola.
V popoldanskih urah pridemo v Chamonix, lepo utrujeni, lačni in žejni. Mogoče tudi za drobtinico razočarani. A vseeno, dosegli smo nadmorsko višino 4362 m, z nje odsmučali in v dolino prišli živi in zdravi. Za eno od zaključnih letošnjih tur bo tudi to dovolj velik uspeh 😉
P.S. Menda je vrh še vedno tam, kjer je bil preden smo ga sami hoteli osvojiti. In menda bo še nekaj časa tam…čakal…mogoče tudi nas 😉
Še nekaj o stroških: po končani turi smo si vzeli prosto popoldne v Chamonixu, prespali, naslednje jutro pa smo se podali proti domu.
Za izlet od torka do sobote, za cestnine, tunelnine, gorivo, prenočišča in gondolske vozovnice je vsak od nas odštel dobrih 300 €.
Stroški ne vključujejo šopinga v Dechatlonu in v trgovinah Chamonixa 😉
Pa vse najboljše in še na mnoge razglede 🙂
Fajn! No sicer je pa nabolj važno fajn doživetje pa da celo rit prineseš dol. Čeprav je veliko govora, da je to že čisto komercijalen hrib ta le malo zakašlja pa te zakoplje v svoja nedrja. Tako kot vsak drugi. To nima veze s temo, ampak ob poklicu Klemena in Jaka mi je prišlo na pamet:se mogoče spomniš, da si prvi poklicni gornik, ne samo v rajnki YU ampak daleč naokoli? Smo šli enkrat s fotrom na Stol in na pobočjih Malega Stola se te je začela gora khm… otepat. In ti je foter obljubil 5 jurjev za osvojitev vrha. Potem si le prisluhnil klicu gore oz. ko ti zašelestela z bankovci :-). Ne vem koliko je to v današnji valuti ampak zametki profesionalizma so bili tu! 🙂
Tomaž
Matr, da bo kar držalo tole o profesionalizmu. Samo ne spomnim se al je blo res pet jurjev al je blo še manj 😉 Pisalo se je pa leto 1976 če se ne motim.
Lep potopis, super fotke in huda tura. čestitke!