Pod Kleiner Pleislingkeil

Za kombi migrantov željnih bele opojnosti pri sosedih, kjer je seveda vse boljše, se nas nabere na Hrušici, ki jo v trdni temi osvetljuje polna luna. Za slednjo smo mislili, da je edino, kar bomo ta dan videli na jasnem nebu.

Na naše veselje smo se krepko zmotili.

Andrej…baje iz Idrije na Primorskem 😉

Pot nas nese spet proti Obertauernu, ki ga prečimo in se zapeljemo do Gnadenalma, od koder v nič kaj zimskih temperaturah odcuckamo proti koči Südwiener. Od tod prečimo v levo čez sedlo, sledi spust v konto in vzpon proti Kleiner Pleislingkeilu.

Do sedla je sneg bolj spomladanske sorte s tanko skorjico, nad konto pa nas pričaka smučarju prijaznejša bela podlaga. Vzpon poteka v jasnem vremenu z oblački na nebu za okras. Bolj ko se bližamo gori, bolj se na severu zapira nebo, kar mi s fotografskega vidika povsem odgovarja, za samo gibanje in smuko pa je difuza prej nevšečnost kot bonus.

Spričo zapiranja neba in vetra, ki se krepi, vzpon zaključimo na dobrih 2300 metrih nad morjem. V konti pod sedlom, kjer najdemo zavetje, se na hitro opremimo in odsmučamo v dolino.

Smuka: zgornji del bi bil za prste obliznit, če bi ne bilo vetra, ki je na določenih predelih odpihnil nekaj snežne odeje, posledično pa so kamnite mine bližje smučki. Previdnost zatorej ni odveč.

V koči si privoščimo PIT stop, kar se je izkazalo za dobro potezo, saj smo s tem prevedrili snežno ploho, obenem pa prišli do informacije, da je prejšnji večer na tem področju celo rahlo deževalo. Pa še nekaj rojakov smo srečali, s katerimi izmenjamo nekaj izkušenj.

V spodnjem delu je sneg zaradi padavin in visokih temperatur prejšnjega dne težji, pa še vseeno soliden za smuko. Le finale po ravnem delu do izhodišča zaradi tega postane nekoliko utrujajoče med poganjanjem po tekaški stezi.

Učestvovali: Matija, ki je kot šofer prijazno prenašal vse za svojim sedežem, Marjana, Zala, Matic, Jure, Andrej in pisec teh vrstic.