Prejšnji dan, ko sem lazil proti Jezerskemu Stogu mi zazvoni telefon. Na oni strani se oglasi tisti značilni: “Alo Mirč. Kej devaš?” Bil je Branko, fajn poba s Čezsoče doma. Povabi me na otvoritev foto razstave Janeza Šmitka v mojem domačem kraju. Pa sva šla…po odprtju razstave na pivo. Beseda je nanesla na hribe, macesen, jesenske barve, Slemenovo špico. Hitro sva bila zmenjena. V petek bo po hribih sneg, v soboto greva gor! V soboto zjutraj me Branko kliče že malo pred sedmo. “Alo, nad Kaninom je jasno. Greva!” In sva šla. On z Bovškega konca na Vršič, jaz z Gorenjske strani. Oba imava malo pod vrhom nekaj težav s poledenelo cesto. Na srečo se vse lepo izide. Nekaj čez osem že gaziva na polno in iščeva pot med od snega ukrivljenim ruševjem. Nad Vršičem in okoliškimi hribi je oblačna pokrovka skozi katere prodira nenavadna in zanimiva svetloba. Vsakič je drugače tam gor…Sneg je s kombinacijo jesenskih barv pričaral prav posebne kulise…Jesenski cvetovi se še ne dajo…Med potjo se ne pustiva motiti. Vsak po svoje iščeva motive. Tako kot sva jih pred leti prav tu gor. Prvič sva se namreč z Brankom srečala pred nekaj leti prav tu, ob teh mlakužah pod Slemenovo špico. Jesensko jutro je bilo, brez snega, pa vendar dovolj hladno, da je na mlakužah nastala ledena skorjica. Oba sva čakala, da se odtalijo in da se odprejo zrcala, v katerem se ogleduje Jalovec. In je padla debata, izmenjava naslovov, telefonskih…in od takrat…imam dobrega prjatla več.

No, tole jutro sem ugotovil zakaj imajo fotografi na enem očesu več gub kot na drugem… 😉Na zadnji strmini proti cilju se dec odloči, da bo eno zmolil…za sonce. Glede na to, da sam navadno hodim s palicami sem celo pot od Vršiča gazil jaz…ker je pač s palicami lažje hoditi. No, ko prideva na planoto pa…glej ga modela, se zapodi kot svinja v buče, in to brez palic. Matr je tišast 😉In sva začela. Vsak po svoje. Jalovec, ledene mlakuže, macesni…z vseh možnih kotov, pozicij. Sonce pa…samo sled žarkov se včasih pojavi skozi oblake in čara prav posebno svetlobo.

In po enem krogu vseh pofotkanih motivov (ok, skoraj vseh 😉 ), se z zahoda pojavi tole.

Pa ne Branko…Modro nebo 😉 In sva čakala…da jasnina pride na najin teritorij. Pa sva počasi dočakala še to.

Iz zahoda modro nebo…

…hribi proti vzhodu pa še pod oblaki.

Jalovec se že koplje v soncu, ob njem pa Kotovo sedlo, kjer smo spomladi uživali na turnem smuku dvojic

Sonce počasi poboža še Škrlatico in okolico…

…kulise so popolne.

Verjetno eden izmed največkrat fotografiranih macesnov ima samo ta dan tako podobo s tako kuliso. Spet je unikaten.

In prav ta samotar ima takle razgled…za bogove.

In tista “ogledala” so bila spet pomrznjena, še nekoliko bolj kot pred leti, ko sva z Brankom kramljala in čakala, da se odtalijo.

Dan je minil kot bi mignil. Skoraj se je uresničila debata, ki sva jo z Brankom imela dopoldne na Slemenu. “A bova počakala do zvečer, da se Škrlatica pofarba”

Fajn dan sva imela…pa tudi tisti, ki so prišli za nama po najini gazi. Pa še nekaj sem spoznal. Tale Branko ima očitno neke nadnaravne sposobnosti. Dec se vrže na sneg v kolena…in glej glej…čez dve uri je šajba na nebu 😉

Prjatu, še bova šla skupaj v hribe. Menda kozorogi še čakajo 😉

7 replies
  1. Matej says:

    O mater! Čeb vedu daj tolk snega, bi šu pa še jz zravn… Bi kr dile vleku, to se že da mal smučat. Ti sicer ne, k maš predobre dile pa ti jh je škoda, jz bi pa že med kamni oral:P

    Fest slike:) Pa zdej k si omenu, res mam en uč bl gubast k drug:)

    Odgovori
  2. Irena Žerovnik says:

    Miro, bravo, hvala za lepote s slik in besed, ki jih sprejemam odprtega srca, da me napolnijo in osrečijo, da se vsak dan ponovno zaljubljam v te lepote. Tudi zaradi teh neprecenljivih lepot sem neizmerno srečna, vesela in zadovoljna.

    Odgovori

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja