Petkovo megleno in oblačno jutro ne kaže kaj prijazne podobe, pa vendar…po vremenskih napovedih naj bi bil to prav lep dan. Odločitev pade. Proti Stolu z avstrijske stra

Ob devetih zjutraj se z Lizo in Jackom podamo mimo urejenih tekaških stez pri gostilni Podnar skozi slikovito dolino. Nad nami je gosta megla, ki prepušča ravno toliko sončne svetlobe, da se ozadje smrek obarva z nenavadno modro barvo.

Sam pri sebi upam, da se megla razkadi in da se napovedi vremenarjev uresničijo. Poleg tega pa me razveseljuje kot puh lahek pršič, ki ga je prejšnji dan namedlo kakih 15-20 cm. Višje se vzpenjamo, svetleje je.

Na polovici poti smo že na soncu in nad meglenim morjem. Jack pa kar nabira kondicijo, saj se ne more odločiti, komu bi delal družbo. Meni ali Lizi, ki hodi kakih 50-100 metrov za mano. Pogled navzdol…

…in pogled navzgor.

Pogled na levo, od koder prihaja svetloba sonca…

Na Vrtaškem sedlu pa uboga tabla, ki opozarja…hm…dvoumno. Mogoče avstrijce, da ne zbezlajo po naši prelepi Sloveniji?:)Od tu jo mahnemo po ravnem še do razgledne točke, od koder se vidi vrh Stola in pa flanka, po kateri upam, da bom smučal v kratkem.

Vrnemo se na Vrtaško sedlo, kjer sledi obvezna malica.

Razgledi s sedla so čudoviti.

Liza še pokaže, kje je “meine heimat”…

…potem pa smuk v dolino, po deviškem pršiču.

Po vijuganju se ustavimo še pri Podnarju, kjer so še posebej veseli slovenske govorice…kjer si privoščimo zasluženega radlerja.

Še en lep dan je za nami.

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja