Pomladno jutro, midva z Juretom pa nekaj čez šesto v dolini Vrat. Smučke na rame in navkreber proti bivaku II….

Skozi gozd nad cesto po poti proti Rdečemu potoku  še nekako prenašava drugi sloj oblačil, kmalu pred presušenim hudournikom pa nama zakuha…prvi striptiz se prične že malo pred sedmo uro zjutraj. Višje ob potoku je kar nekaj odsekov poti odnešene, neprepoznavne, tako da se ubadava še z raziskovanjem pobočja, v stenah pa občudujeva cvetoč avrikelj. Rineva pod Skalo (“Mali Matterhorn”), sonce pa naju že pozdravlja…s svojo spomladansko pripeko.

Nekje pod 1800 metri nadmorske višini le najdeva prve zaplate snega…povezanega…smučljivega in trdega v tolikšni meri, da je včasih treba špičke pancarjev zabijati vanj.

V plazju pod Brinovo glavo naju prvič pozdravi trop gamsov. Prav nič plašni niso in kar lep čas pogledujemo eden proti drugemu. Midva počasi grizeva kolena gamsi pa tudi prav jutranje leno nadaljujejo pot v steno Skale. Med potjo seveda pade nekaj opazk z Juretove strani na moj tempo hoje…po njegovem mu zbijam tempo, po mojem pa…počasi se daleč pride 😉

Proti bivaku II meljeva delno po snegu, delno po plazovini. Višje greva, več je snega. Na najino veselje še lepo pomrznjeno. Ob moči sonca pa se tudi ta vidno mehča.

Med potjo uživava v miru, saj sva razen gamsov očitno samo še midva tu gor. Pri bivaki II posedeva, se vpiševa v vpisno knjigo, pokukava v bivak, ki je zgledno pospravljen…predvsem pa uživava v razgledih proti Triglavu, Cmiru….

…za bivakom pa proti Oltarju…

Po kratki pavzi se odločiva, da smuči častiva še z nošnjo proti Rokavskemu ozebniku, kjer se bova glede na razmere odločila kam naprej.

Razgledi so vseskozi čudoviti.

Proti ozebniku je vsak korak bolj strmo…

Ob vstopu v ozebnik sneg postaja vse trši, ob pogledu proti vrhu pa Jure z navdušenjem opazi, da veter po ozebniku raznaša pršič. Ni se zmotil. Opremiva se s cepini, derezami in čeladami…pa gas proti sedlu.

Kljub temu, da je je strmo, se nama kar smeji, saj gaziva po 20 do 30 centimetrih čistega pršiča.

Na vrhu naju pričaka sonce, nebo brez oblačka in pa seveda enkratni razgledi proti Škrlatici

…Žandarjem…

…Srednjemu rokavu…

…Visokemu rokavu…

in Dovškemu križu tam čez ozebnik, ki naju čaka.

Vrhnji del ozebnika ima le tanko skorjico, nižje pod sedlom pa je pršič lepo smučljiv…za vriskat.

Pod senčnim delom ozebnika naju čaka še ojužena strmina, ki čaka najin podpis…

Pod ozebnikom nasmejana strneva vtise, potem pa mimo bivaka odsmučava proti zadnjim jezikom snega nekje na 1780 m/v.

Ko se sneg konča nama drugega ne preostane, kot da vrževa smuči na rame in nadaljujeva s kondicijskim treningom po meliščih proti dolini vrat. Že gor grede sva se v šali pogovarjala, da je pametno, da v tej vročini hodiva v pancarjih – zaradi kač. In glej ga…gada, na 1400 metrih višine se frajer sonči na stezi. Jure ga skoraj pohodi.

Skozi gozd naju spremlja še par gamsov, midva pa imava pa v glavi samo še tisti dve zeleni steklenici Heinekena, ki naju čakata v avtu 😉

Jure, kapo dol za turo, IN za pivo! 😉

5 replies
  1. Matjaž says:

    Kakšen fantastičen dan sta imela. Dobro, da sta me spomnila, turo sem že uvrstil na svoj seznam za naslednjo zimo. 😉 Pa še en popravek: tisto ni Brinova glava – ta leži na drugi strani Šplevte. Vidva sta šla mimo Skale (“Malega Matterhorna”).

    Odgovori

Trackbacks & Pingbacks

  1. […] naju pelje pod Šplevto proti melišču pod Dovškim križem od koder imava lep razgled proti Rokavskemu ozebniku. Aprila letos sva ga z Juretom presmučala. Po uri in pol hoje navkreber po razglednih gamsjih […]

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja