Napoved je spet lepa, doma ne bo za bit. Ker  Matej še ni smučal z Rodice se dogovoriva, da usekava eno spomladansko.

Ob pol sedmi se dobiva na zapuščeni Pristavi na Bledu in z enim avtom pot nadaljujeva proti Bohinju.

Ker mi je bil na zadnji turi zelo všeč prizor zakopane rumene piksne v snegu, sem o tem med potjo seznanil tudi Mateja. Hitro pade odločitev, da še preden dobro ugledava Spodnje  Bohinjske gore narediva hiter postanek na bencinski črpalki. Vstopiva s točno določeno namero: nabava radlerja 🙂 “Tako, zdej sva pa komplet”, si rečeva in jo mahneva skozi Bohinjsko Bistrico proti jezeru, še pred jezerom pa se zapeljeva po makadamski cesti proti planini Suha. Cesta je kopna, tako da se pripeljeva do najvišje možne točke. Oprtava ruzake in pot pod noge. Nisva sama…že na parkirnem prostoru je kar nekaj družbe.

Do planine Suha smučke nosiva na hrbtu, na planini pa dohitiva razigranega Jacka z žensko družbo: Katko, Lizo in Ireno. Po kratkem pomenku jo družba ucvre naprej, midva pa vpreževa pse…

…in za njimi. Čez planino skozi grapo na ravnino Ulice, kjer naju že lepo greje sonce.

Razgledi so vsak korak lepši.

Mahneva jo po levem boku doline med Rodico in Malo Rodico na sedlo, od tam pa po SZ grebenu proti vrhu. Mato seveda ogromno fotografira vmes pa še dviguje telefon …čeprav ga imam malo na sumu, da je sam klical naokrog, da bi le prišel do “zasluženega” počitka 🙂 Pa saj ga razumem. Na prejšnji turi sem tudi jaz “ogromno” fotkal 😉

Od sedla naprej se nama odpre pogled na željeni cilj.

Pogled nazaj…

Matej se drži telefona, jaz pa jo mahnem naprej. Bližje vrhu sem, bolj slišim tisti prekrasen zvok, ki nastane ob odprtju piksne 😉

Dohitim žensko ekipo, ki sva jo srečala na planini Suha. Katja gre peš z boardom in išče trdo podlago, Irena in Liza jo mahata po svoje, Jack pa nabira kondicijo s tekanjem od ene do druge.

V toplem spomladanskem in sončnem vremenu dosežemo vrh od koder se nam razprostira pogled po Primorski. Prav zanimivo je, kako na južni strani že kar buhti iz zemlje, čebele in ose so že na delu…le kak meter nazaj na Gorenjski strani pa zima še kaže zadnje zobe.

Kmalu za nami na vrh prisopiha tudi Matej. Sledi krst Katje in Mateja, saj sta na Rodici prvič.

Na vrhu se nam pridruži še legenda Rodice – Viktor, ki nam postreže z anekdotami in pa obširno razlago vrhov, prehodov, grap in smeri odličnih turnih smukov. Kmalu smo vsi enakega mnenja, da se danes v dolino spustimo z njim, saj ima smeri in razmere do potankosti naštudirane.

Razmere za posedanje na soncu so res idealne, pa vendar…se počasi odpravimo na sneg, da se le ta ne ojuži preveč.

Še pogled proti Bohinjskemu jezeru in Julijcem, potem pa smuk v konto pod Rodico.

Smučarija – ena sama poezija (če odmislim skalo, na kateri sem pustil nekaj plastične mase svoje smučke).

Ko dosežemo višino sedla med Malo Rodico in Rodico prečimo proti Lepi suhi in se po že travnatem terenu vzpnemo na njo.

Na robu se nam kar samo smeji, ko zagledamo flanko, ki izgleda fenomenalno…

Smučarija z nje pa….uf, eno samo vriskanje 🙂

Po čudoviti smuki nas Viktor povabi na “ta domačga” v svoj stan na planini.

Na planini pojemo še preostanek malice, se še lep čas martinčkamo, potem pa še nekaj deset metrov na smučkah…dokler gre. Nato smučke na hrbet in spust skozi bukovno do avtomobila.

A je treba omenit, da je bil spet perfect day? 😉

7 replies
  1. Miro says:

    Andreja, nč čakat…kr it bo treba 😉
    Po priimku sodeč…sklepam, da Andreja z Zajamnikov? 😉 Kje je pa Kira?
    Lep dan

    Odgovori
  2. andreja rozman says:

    Andreja in Irena čikirava četrkov dan. Tvoje slike delajo skomine po adrnalinski smuki in že razmišljam, da jutri odrinem proti Suhi…ampak mi je kolesarska tura vzela glas.
    Vidim, da je Vikotor čisto v odštekanem elementu v svojem kraljestvu…
    Sploh so tvoje foteke naj.

    Lep pozdrav od četrkove Irene in Andreje, upam da več čigave…

    Odgovori
  3. miro says:

    Mato, mau te mam na sumu, da maš nekej za bregom k me tko hvalš 😉
    Čakam še tvojo plat zgodbe 😉

    Odgovori
  4. Matej says:

    U mater, dobre slike! Set vid Miro, da maš mal občutka… Da niso glih čist sam dokumentarne, tko k moje… Sploh Viktorja si mega dobr zadel!

    Jutri pa moja objava pride online:P

    Odgovori

Trackbacks & Pingbacks

  1. […] Z Maretom Matota že sprašujeva na kakšnih substancah je, saj kar rine naprej (čista kontra od lanske ture tu gor). Mare išče prehode z najmanj snega oziroma take, da ni stalno do kolen v […]

  2. […] Tudi Miro je bil že priden in ja na svojem blogu objavil nekaj čudovitih fotografij. […]

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor za Tomaž Podgoršek Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja