Že kar nekaj časa mi Branko s primorskega konca obljublja turo, na kteri bova fotkala kozoroge. Bojda je s kozorogi že precej na “Ti”. Pa je prišel jesenski čas, prvi sneg je že pobelil vršace in po najini kmečki logiki naj bi ti rogati štirinožci prišli na tiste, nama bolj dostopne razgledne točke v Julijcih…ali kot je Branko citiral ta Ukradenovo Nedo “Da se nađemo na pola puta”. Zjutraj se dobiva v Trenti, po Brankovem v najlepši vasici na svetu, avto parkiram pred oštarijo Metoja, pot pa z enim avtomobilom nadaljujeva v dolino Zadnjice. Cesta v dolino je zaenkrat neprevozna, saj na njej potekajo gradbena dela povezana z zajetjem vode višje v dolini. Tako si pot podaljšava za slabo uro. Pa nič zato. Obeta se lep dan in ob debati sva kmalu v gozdu, kjer se pot strmo vzpne. Skozi bukov gozd naju serpentinasta steza pelje proti opuščeni planini Zajavor. Že pod planino opažava sledi kozorogov, tako da v pričakovanju, da jih na planini srečava stopiva na planino. Na planini pa…nobene rogate zadeve, le čudoviti razgledi.Ja nič, greva višje. Če oni niso prišli dol, greva pa midva gor. Pot je bolj podobna gamsjim stezam, pa vendar se da lepo vzpenjati po njej. Na določenih predelih je precej izpostavljena, zato previdnost ni odveč…predvsem na zaplatah snega in na mokri travi. No, povsod so tudi sledi kozorogov, tako da ni hudič, da jih nebi srečala. Nekje tu so…greva naprej. Razglede imava čudovite. Na eni strani se Jalovec koplje v soncu……na drugi strani Prehodavci, Vršac in Kanjavec mečlejo senco na Zadnjico…Sonček je lepo grel, midva sva pa sopihala…še višje.Pogled se nama odpre proti Doliču…Z vsakim korakom so bili razgledi lepši…o kozorogih pa, hm, samo sledi v zaplatah snega in v mokri zemlji.

Grizeva kolena dokler ne prideva na sedlo pod Pihavcem……od tod je Očak spet drugačen.Na soncu je prijetno toplo, zato se razkomotiva na še topli suhi travi in uživava v razgledih. Branko je res da bil nekoliko v skrbeh kako ga bom vlačil po zobeh, ker nisva srečala kozorogov…brez potrebe 😉 Dan sva imela čudovit, tišina je pa tudi povedala svoje tam gor. Ko se naužijeva lepot se počasi spustiva proti dolini Zadnjice, seveda v upanju, da jih bova srečala. Pa ni bilo nič od tega…le tisto, da je Trenta najlepša vas na svetu…ma bi znalo držat.No med potjo sem le naletel na enega kozla… 😉Na planini Zajavor počijeva na ostankih pastirskega stanu in se dogovoriva, da greva čez dva dni pod Montaž poiskat tisto, kar danes nisva našla.Že na poti navzgor se sprašujem, ali je gostilna Metoja v Trenti še odprta…Branko mi polepša dan z informacijo, da je, tako gredo noge kar same v dolino. Ko prispeva v Trento pa…kaj bi govoril. Divjačinski golaž je bil odličen, Trentarski krafi pa spet najboljši 😉Še odžejali smo se potem pa počasi čez Vršič proti domu. Ampak res počasi…po tistih ovinkih s polnim želodcem ni zdravo dirkat 😉

Pa smo ga doživel…še en čudovit dan!

Kozorogi pa…v nadaljevanju 😉

3 replies

Trackbacks & Pingbacks

  1. […] O avtorju « Pod Mali Pihavec, 2148…gledat, kje se kozorogi pasejo […]

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor za Paša kozorogov na Vrhu Strmali (Forca dei Disteis), 2201 m Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja