Nedelja pod Malim Pihavcem je bila čudovita, a brez kozorogov, zaradi katerih sva z Brankom tregala vso opremo na hrbtih. Tako je že na planini Zajavor padel dogovor, da dan vseh svetih preživiva pod Montažem.

Zjutraj se dobiva pri Rabeljskem jezeru in z enim avtom nadaljujeva pod do planine Pecol. Že s parkirišča opazujeva planino in melišča pod Špikom Hudie police in  Montažem, trop kozorogov pa opaziva pod Vrhom Strmali. Noge se kar same poženejo v videno.Usmeriva se čez planino proti Vrhu strmali, med potjo pa pogledujeva, če kje bližje opaziva rogate lepotce. Bližje cilju sva bila, bolj nama je bilo jasno, da so se kozorogi, vajeni vsega hudega, nekoliko umaknili gobčnim italijanskim hribolazcem. Po pripovedovanju enega od njih, s katerim izmenjamo par besed, jih je bilo čez 20 že zgodaj zjutraj na vrhu Montaža. Tako srečujeva v glavnem tiste, ki so že na poti v dolino in naprej in nazaj obujajo spomine na doseženo. Z Brankom sva kar malo jezna na njihovo že skoraj vpitje po hribih.

Ko doseževa sedlo pod Vrhom Strmali o kozorogih spet ne duha ne sluha. Opaziva le osamljeno kozo v vstopu v smer Leva. Napotim se proti njej, Branko pa pod sedlom zaleže v suho travo in uživa na sončku.

Gospodična se skoraj ne da motiti pri svojem muljenju trave. Ko se ji približam na vsega nekaj korakov si končno vzame nekaj časa za poziranje.

Čeprav je že november je sonce še vedno toplo…tako, da ji zapaše sladoled…Po kosilu se seveda prileže počitek na soncu.Medtem Brankov počitek zmotijo kozorogi, ki kraljujejo na Vrhu Strmali. Spustim se do sedla, tam pa kraljuje druga koza. Ne da se kaj dosti motiti pri svojem kosilu, le umakne se s poti prišleku… …tja, kjer ve, da ga ni norca, ki bi ji sledil 😉

Kaj dosti me ne mika, da bi lezel na sam vrh, saj je severna stena odrezana povsem navpično…pa vendar, aparat čez hrbet, oprimem se skale in zlezem na Vrh Strmali. Tam pa……trop mogočnih samcev, kjer je jasno, kdo je glavni.

Njihovo gibanje, premerjeni koraki, pogledi…vse to da prišleku vedeti, da so oni gospodarji teh vrhov z najlepšimi razgledi. Že od malega so njihova igrišča včasih ozka le za širino čevlja.Prepadne police so njihove razgledne terase, meni pa se je ob samem pogledu proti globini zvrtelo.

Njihove sprehajalne poti so nekako drugače speljane kot naše, pa vendar nisem opazil zvitih gležnjev ali polomljenih kosti 😉Lahko bi jih občudoval pri njihovem početju ure in ure. Pa vendar, vsak ima rad svoj mir, zato se jim tudi sam v mislih zahvalim, da so me spustili tako blizu, v svoj svet. Ob odhodu se še postavijo za naslovnico…

…nato pa gremo vsak svojo pot.Ne vem sicer kakšni so bili njihovi občutki. Moji pa: uf, napolnjen z nečim novim, z drugo energijo, umirjenostjo in pa…ja, zavidam jim vse tiste lepe razglede s tistih skalnih polic.

Branko, no zdaj si pa rešen 😉

 

3 replies
  1. Branko says:

    Branko je lohk zadovoljen da s takim fanj dedcem kot je Miro deli lepe trenutke dalec od ponorelega sveta

    Odgovori
  2. Branko says:

    Branko je lohk zadovoljen da s takim fanj dedcem kot je Miro deli lepe trenutke dalec od ponorelega sveta

    Odgovori
  3. jure says:

    Ta škrbina je lep enostaven turni smuk. Bo treba pozim tja iti. Prjatlem si pa plačal veliko ovsa, da so se ti tko naštimali.

    Lp J

    Odgovori

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja