OMAN

Konec avgusta z nakupom letalskih kart pri Turkish Airlines pade odločitev, da se greva tokrat potepat v Oman. Do sredine oktobra imava dovolj časa, da preko spletne strani urediva vizume, se dogovoriva za najem avtomobila in rezervirava sobo za prvo noč v Muscatu.

22.10.2018 odletiva z Brnika proti Istambulu, od tod pa v Muscat, kamor prispeva v zgodnjih jutranjih urah. Predstavnik rent a car agencije na dogovorjeno mesto na letališču pride z nekaj zamude, a na koncu se vse izide tako, kot sva načrtovala. Z Nissan X Trailom se odpeljeva do rezervirane sobe kjer utrujena popadava v posteljo.

Od Muscata do Al Rustaq-a

Prvi dan je bil namenjen nabavi hrane in nekaj kosov camp opreme vključno s plinsko bombico za gorilnik v veleblagovnicah Carrefour in Lulu. Dan je bil hitro prekratek in noč naju prehiti preden nama uspe najti primeren prostor za kampiranje. Na poti proti Wadi Mistalu se ustaviva v Ar Rumays in prespiva v hotelu Al Basateen.

Naslednje jutro se odpraviva mimo Barke po široki asfaltirani cesti v Wadi Mistal, od tod pa proti vasici Wakan, kjer po strmi makadamski cesti spoznavava obnašanje Nissana, višje nad vasjo pa med kratkim pohodom občudujeva namakalni sistem – falaj. Tako enostaven, stoletja star sistem še vedno deluje in odlično napaja vrtove nad vasjo ter skrbi, da datljeve palme od sebe dajo tisto najboljše.

Z vasice Wakan na vse strani vodijo pohodne poti, pa si nisva vzela časa zanje, saj sva bila popoldan dogovorjena s prijateljem Domnom, da se dobimo v Al Rustaqu. Le ta naju zapelje na izlet skozi Wadi As Sahtan, skozi del območja Wadi Bani Awf pa se zapeljemo nazaj v Rustaq. Izlet zaključimo v namakanju v Ain Al Kasfa – falaju, ki se napaja iz vročega vrelca bogatega z žveplom. Odlično shawarmo si privoščimo v Domnovi najljubši turški restavraciji, večer pa zaključimo med domačini ob kajenju šiše.

Prenočišče si že v trdni temi poiščeva v Wadi Bani Awf-u, kjer se zjutraj prebudiva v družbi koz, ki stikajo okrog šotora.

Al Wakan

Al Wakan

Al Rustaq – Bilayd Sayt – prelaz Shorfet Al Alamin

Po prvem zajtrku na prostem se zapeljeva do zgornjega vstopa v Little Snake Canjon, kjer pustiva avto in se odpraviva v tolmunčke kanjona. Osvežitev nama v vročini še kako pride prav. Kanjon je prava paša za oči in človek z lahkoto v njem preživi cel dan med raziskovanjem tolmunčkov, plavanjem v ozki soteski… Sledi še ogled vstopa v mogočni Snake canyon, nato pa vožnja navkreber po slikoviti makadamski in mestoma adrenalinski cesti proti vasici Bilad Sayt.

Po telovadbi za volanom doseževa gorsko vasico v osrčju gorovja Al Hajar. Nasadi datljevih palm in terasasta polja jo naredijo precej fotogenično. Ko pa se zapeljeva še do vaške šole in v debati z vaškim učiteljem angleščine še nekako povohava življenje v vasi, je dan skoraj popln.

Z Bilayd Sayt-a se mimo slavnega “fuzbalplaca” po enako adrenalinski cesti zapeljeva še v Haat, kjer je prav zanimivo, šola še večja. Preden pa prispeva v vas, srečava nekaj pastirjev, ki naju prijazno povabijo na kavo in datlje. Sedimo na pesku ob cesti in kramljamo… par besed angleško, ostalo pa z rokami. Razšli smo se kot največji prijatelji.

Prenočišče si po adrenalinski vožnji z razgledom poiščeva na razglednem prelazu Shorfet Al Alamin.

Little Snake Canyon Wadi

Little Snake Canyon Wadi

Cesta proti Bilad Sayt

Snake Canyon

Snake Canyon

Bilad Sayt

Na razpotju

Slavno nogometno igrišče pod Bilad Sayt-om

Na kavo in datlje

Nad surovo pokrajino

Cesta čez Al Hajarsko hribovje

Zadnji sončni žarki

Na razgledniku

Haat in Bilad Sayt s prelaza Shorfet Al Alamin

Shorfet Al Alamin – Al Qaryah – Misfat Al Abriyeen – Wadi An Nakhur – Al Khitaym

Z Al Hajarskega hribovja se po asfaltirani cesti spustiva do mesta Al Qaryah, kjer si privoščiva malico v eni izmed bangladeških Coffee shopov. Med plantažami datljevih palm se zapeljeva še do ruševin starega mesta, nato pa še v Misfat Al Abriyeen. Vasica leži na 1000 m nad morjem, obkrožena pa je z ozelenelimi terasami, kjer uspevajo limone, papaja, banane in seveda datlji. Skozi vasico je speljan falaj, namakalni sistem s pitno vodo.

Lokalni čebelar ob vhodu v mestece naju poduči o medu in čebelah, ki živijo v Omanu. Le te so veliko manjše od naše Kranjske čebele, med pa veliko dragocenejši kot pri nas.

Ob povratku se v Al Hamra oskrbiva še z živežem, nato pa nadaljujeva do zapuščene vasice Ghul kjer je vstop v 7 km dolg Wadi An Nakhur (Wadi Ghul). Makadamska cesta je speljana po dnu kanjona, ki ga vsako večje deževje nekoliko spremeni. Lavinska lopata nama je na dveh mestih še kako prišla prav, saj najina srebrna strela ni prav preveč dvignjena od tal.

Pot nadaljujeva nazaj v hribe na svež zrak in veter. Večer preživiva visoko nad vasico An Nakhur, na platoju blizu vasice Al Khitaym. Naslednji dan pred zajtrkom uživava v prvih sončnih žarkih, nato pa se podava na pohod do opuščene starodavne vasice As Sab po znameniti in razgledni poti imenovani Balcony Walk. Ogledava si ostanke naselbine, se povzpneva do jezerca nad opuščeno vasico, nato pa počasi nazaj proti izhodišču.

Na poti proti Al Hamri

Misfat Al Abriyeen

Misfat Al Abriyeen

Zapuščena vas Ghul pred vstopom v Wadi Nakhr

Wadi Nakhr

Golobnjak v vasici An Nakhur

Wadi An Nakhur – Omanski Grand Canyon

Na robu kanjona

Jutro nad Wadi An Nakhur

Jutro nad Wadi An Nakhur

Balcony Walk nad Wadi An Nakhur

Ostanki starodavne vasice As Sab

Rezbarije na vratih bivališč v vasici As Sab

Wadi An Nakhur – skoraj 100 metrov nižje

Wadi An Nakhur

Vrata v vasici Al Khitaym

Al Khitaym – Nizwa

Po tem, ko sva si pretegnila noge nad Wadi An Nakhur-om, se po daljši makadamski poti preko vasice Karb podava proti Nizwi. Na poti sredi ničesar srečava Heleno in Roberta. Seveda si privoščimo kratko pavzo, nazdravimo s travarico in si izmenjamo izkušnje. Sama imava namen v Nizwo, kjer se vsak petek zjutraj odvija živilska tržnica. Okvirno smo dogovorjeni, da se verjetno srečamo spet tam.

Tako se v četrtek zvečer po tistem, ko opraviva krožno pot v pogorju Jebel Shamsa in se skozi Tanugf pripeljeva v Nizwo, vsi štirje naključno znajdemo v istem hotelu (Nizwa Residence Hotel Apartement). Zjutraj si skupaj ogledamo dogajanje na živilski tržnici, ki za nas sicer izgleda precej kaotično. A ko se prične prodaja koz in goveda, vse teče po ustaljenem redu. Tudi prišlekov in firbcev nihče ne priganja, tako je nastalo kar nekaj fotografij.

Po tem, ko je večina poslov na živilski tržnici opravljenih, si ogledamo še lepo vzdrževano in v muzej urejeno trdnjavo.

Gorska vasica v pogorju Jebel Shams

Na robu

Prašne ceste – Jebel Shams

Nizwa, večerna tržnica – Souq

Nizwa, večerna tržnica – Souq

Nizwa Souq

Nizwa Souq

Nizwa Souq

Nizwa Souq

Nizwa Souq

Nizwa Souq

Nizwa Souq

Nizwa Souq

Nizwa Souq

Nizwa Souq

Nizwa Souq

Nizwa Souq

Nizwa Souq

Nizwa Souq

Nizwa Souq

Nizwa Souq

Nizwa Souq

Nizwa Souq

Nizwa Souq

Nizwa Souq

Mošeja Sultan Qaboos, Nizwa

Nizwa, omanski otroci v trdnjavi

Vhod v trdnjavo, Nizwa

Nizwa – Jabal Akhdar

Z mestnega vrveža Nizwe se spet umakneva v hribe. Skozi Birkat se zapeljeva do check pointa, kjer pred vstopom v gorovje policija vestno pregleduje avtomobile. Pogoj za vstop je namreč pogon na vsa štiri kolesa. Cesta je sicer odlična, široka, asvaltirana in s posameznimi izletišči za primer, da vozilu odpovedo zavore. Z vsakim ovinkom se odpirajo novi fascinantni razgledi.

Najin prvi postanek je bila slikovita vasica As Saiq. Ogledava si jo pobliže. Ozke uličice samega vaškega jedra se zdijo kot labirint, pravo igrišče za otroke željne skrivalnic. Terasasta okolica vasice je vsa v zelenju zahvaljujoč namakalnemu sistemu – falaju. Področje je poznano tudi po izdelavi rožne vode.

Pot nadaljujeva po slikovitih cestah gorovja vse do zaselka Ruus, kjer si nad kanjonom v bližini hotela Alila najdeva perfekten spot za taborjenje. Večer preživiva ob tabornem ognju z razgledom na kanjon pod nama.

Naslednje jutro po zajtrku pospraviva tabor in se spustiva v dolino. Poleg check pointa ob vznožju gorovja se ustaviva v prostornem turistični informacijskem centru, kjer uslužbenec sproščeno pokramlja z nama, nama ponudi kavo, čaj in datlje. Pred odhodom nama priporoči še obisk Wadi al Muaydin-a, kjer zabijeva naslednjih par ur med sprehodom in kopanjem v toplih in kristalno čistih tolmunih. Stisk roke ob slovesu doda piko na i, saj se razidemo kot največji prijatelji.

Po osvežitvi v tolmunih wadija naju pot pelje proti puščavi.

As Saiq

Otroške skrivalnice, As Saiq

Jabal Akhdar, sončni zahod nad kanjonom

Falaj v Wadi al Muaydinu

Wadi al Muaydin

Jabal Akhdar – Puščava Wahiba

Po slikoviti pokrajini po skoraj prazni cesti potujeva proti Bidiyahu, kamor psispeva precej pozno. Temu lahko pripiševa tudi edino slabo izkušnjo na celem popotovanju po tej čudoviti deželi. V naglici sva namreč hotela čim prej priti v puščavo, si tam postaviti šotor in prenočiti sredi peščenih sipin.

No, že pred vstopom se nama za “rit” prilepi “domačin”, ki nama blenda, trobi in na vse kriplje hoče doseči, da se ustaviva. Ko se končno pogovarjamo skozi okna avtomobilov, nama seveda že “prodaja” svoje pakete prečenja puščave, kampiranja v puščavi in pa seveda prepričevanje, da z avtomobilom, ki ga posedujeva, vožnja v puščavi ni mogoča. Na koncu se le nekako dogovorimo, da nama on oziroma njegov “brat” strokovno izpusti zrak iz pnevmatik in nama pokaže odličen spot za kampiranje v puščavi, do koder se lahko pripeljeva s svojim avtom. No, zapeljal naju je dobre tri minute in dvaindvajset sekund vožnje v puščavo, se hvalil kako dober spot nama je pokazal, za to pa zahteval celo bogastvo.

Ko sem ga končno na precej oster način prepričal, da naju je po domače “nategnil”, se je nejevoljen odpravil nazaj v vas. Sama pa sva nadaljevala še kakih 20 km po utrjeni puščavski “cesti” naprej, si pod sipinami najdeva prostor v zavetju in postaviva šotor. Vanj se ne spraviva pred deseto zvečer, ko se veter nekoliko umiri.

Jutro v puščavi je bilo čisto nasprotje… brezvetrje, mir, tišina in peščene sipine z nešteto vzorci vetra povsod okrog naju. Če še nebo nebi bilo tako mrčasto, bi bil sončni vzhod že kičast.

Pa še nasvet za spuščanje pnevmatih na avtomobilu pred vstopom v puščavo: skozi ventilček pnevmatike s pomočjo kulija ali česa bolj priročnega spuščaš zrak na svobodo toliko časa, dokler ne prešteješ do sto.

Eno od “manjših” sodišč na poti v Bidiyah

Sončni vzhod v puščavi Wahiba

Sledi vetra v puščavi Wahiba

Neskončno

Vsi odtenki peska, puščava Wahiba

Sledi življenja v puščavi

Puščava Wahiba – Otok Masirah

Po jutranjem občudovanju sipin na robu Wahibe se odpraviva na zajtrk v Bidiyah in pa seveda obvezno polnjenje pnevmatik na normalo. Sledi skoraj 400 km dolga vožnja proti otoku Masirah. Na srečo je pokrajina zanimiva in slikovita, zato vožnja mine precej hitro. Pred vkrcanjem na trajekt v Shannahu se ustaviva še ob slanih poljih, ki se razprostirajo ob cesti pa vse proti morju.

Za vožnjo s trajektom je potrebno najprej nabaviti karte v pisarni prevozniške firme, nato pa se ob določeni uri narisati na pomolu od koder naju lepo opremljen in klimatiziran trajekt odpelje na dve urno plovbo proti Otoku.

Na Masirah prispeva pozno popoldne. Po okrepčilu nama ne preostane drugega, kot poiskati primeren prostor za kampiranje. Najdeva ga ob peščeni plaži na južni strani otoka, kjer naju šumenje valov kmalu zaziblje v globok spanec.

Naslednji dan je rezerviran za raziskovanje otoka. Obkroživa celega, med občudovanjem prostranih peščenih plaž pa se tudi zamisliva.

Večina le teh je praznih, redko sploh srečaš človeka, sledi ljudi pa vse preveč, predvsem v obliki plastike, plastičnih vrečk, plastenk, pločevink, raztrganih ribiških mrež… Na sprehodu po peščeni plaži, kjer srečaš na stotine rakovic na žalost vidiš tudi pravo pokopališče. Od ogromnih kosti rib do tistih najbolj žalostnih prizorov – poginule želve, ki jih zaradi takšnih ali drugačnih razlogov morje naplavi na obalo. Kdo je krivec? Poglej se v ogledalo!

Popoldne preživiva na že poznani plaži, kjer spet postaviva šotor in uživava namakanju v toplem morju. Naslednje popoldne sledi odhod na celino in vožnja proti beli puščavi.

Ob poti proti otoku Masirah

Sive ceste

Slana polja blizu Shannanaha

Otok Masirah

Prva vrsta do morja – otok Masirah

Otok MAsirah – ribiška flota

Rakovice na obalah otoka Masirah

Izvidnik

Paša

Plastika ubija

Sledovi mlade želvice

Slovo čudovitega dne

Otok Masirah

Otok Masirah

Otok Masirah – Ras Bintawt, Al Khaluf (Sugar dunes)

Po plovbi nazaj na celino se usmeriva proti Al Khalufu, kjer na koncu vasi le najdeva kolesnice, ki pripeljejo na peščeno plažo. Po njej se izogibajoč valovom po utjeni mivki voziva dobra dva kilometra, nato pa po kolesnicah zavijeva desno. Sicer je šlo bolj na tesno, saj je najin avto precej nizek za Omanske razmere, pa je vseeno uspelo. Na poti srečujeva Omanske vojake, se peljeva mimo premične vojaške baze, na koncu pa spet prideva do vojaške patrole čisto na robu takoimenovanih Sugar dunes.

Prijazni vojaki nama povedo, da v območju vojaških vaj ne moreva kampirati, lahko pa na obali nekaj sto metrov od njih. Še prej se zapodiva na bele peščene sipine in uživava v razgledih. Sledi večerja ob šotoru na obali in pa spanec ob šumenju valov Arabskega morja.

Vzhajanje sonca počakava spet na belih sipinah, ki iz minute v minuto zaradi svetlobe spreminjajo svojo podobo.

Al Khaluf Dunes – Bela puščava

Al Khaluf Dunes – Bela puščava, v ozadju Arabsko morje

Al Khaluf Dunes – Bela puščava, v ozadju Arabsko morje

Al Khaluf Dunes – Bela puščava

Al Khaluf Dunes – Bela puščava

Al Khaluf Dunes – Bela puščava

Al Khaluf Dunes – Bela puščava

Al Khaluf Dunes – Bela puščava

Al Khaluf Dunes – Bela puščava

Al Khaluf Dunes – Bela puščava

Al Khaluf Dunes – Bela puščava

Al Khaluf Dunes – Bela puščava

Al Khaluf Dunes – Bela puščava

Al Khaluf Dunes – Bela puščava

Omanska vojska na robu bele puščave

Večerno preletavanje obale Arabskega morja

Dobro jutro

Al Khaluf Dunes – Bela puščava

Al Khaluf Dunes – Bela puščava

Al Khaluf Dunes – Bela puščava

Al Khaluf Dunes – Bela puščava

Med griči Bele puščave

Jutro v Al Khaluf Dunes

Jutranji sprehod

Al Khaluf Dunes – Bela puščava

Jutranji odtenki peska

The Edge

Ko ti gre senca naproti

Dobro jutro

Karavana

Sugar dunes – Cinnamon dunes

Po jutru med belimi sipinami in po tem, ko si privoščiva zajtrk, se po obali zapeljeva do ribje farme in solin v Ras Bintavtu od koder se usmeriva nazaj proti glavni cesti, ki pelje proti Duqmu. Ko jo doseževa, se usmeriva proti Sur-u, nato pa po nekaj kilometrih vožnje kmalu prideva do roba puščave, ki je sicer brez imena, a se jo je zaradi parve peska, ki predvsem ob sončnem vzhodu in zahodu dobi barvo cimeta, prijelo ime Cinnamon desert.

Od Wahibe in Sugar dunesov se razlikuje najprej po tem, da ni tako obiskana, ko pa stopiš sredi sončnega dne iz ohlajenega avtomobila, pa takoj zaznaš še drugo razliko. Puščavski pesek je tu zaradi temnejše barve precej bolj vroč, hoja bosih nog je praktično nemogoča. Čudovite kontraste pa pričarajo grmičevja in zimzelena drevesa prosopis cineraria.

Cinnamon desert

Cinnamon desert, kontrast

Cinnamon desert

Cinnamon desert

Cinnamon desert

Phrynocephalus Arabicus

Phrynocephalus Arabicus

Sipine Cinnamon  – Sur

Po občudovanju rdečkastih sipin se usmeriva proti severu. Odločila sva se, da daljni Salalah pustiva za eventuelni drugi obisk te čudovite dežele.

Med potjo se ustaviva med ribiči v Khowimahu. Med kramljanjem z enim izmed njih, ki očitno ni bil ribič ampak le manager le teh izveva, da tudi v tem poslu vodstvene funkcije opravljajo domačini, vsa fizična in garaška dela pa v glavnem priseljenci iz Bangladeša, Indije…

Najin prvotni cilj je bil Ras Al Jinz, kamor sva nameravala prenočit in si ponoči vodeno ogledat želve, ki pridejo svoja jajčeca odlagat na obale Arabskega morja. Na recepciji hotela, kjer organizirajo vodene oglede, naju je vse skupaj nekako odvrnilo, zato že v temi nadaljujeva pot proti Sur-u, kjer si po nekaj dneh privoščiva hotelsko sobo (Sea Apartment Hotel).

Prha in žehta se prileže vsake toliko.

Gneča na cesti proti Ras Al Jinz-u

Ribič in njegov kamionet

Sodobno ribištvo

Khowimah

Khowimah, ribiči na delu

Predstavil se je kot Vito

Khowimah

Leteči lopovi

Ribič

Otroška igra na obali

Poziranje

Sur – Ras Al Hadd

Prostorno sobo dobiva v Sea Apartment Hotelu v Suru. Po razpakiranju se zapeljeva do mesta na konkretno in okusno porcijo shawarme. Naslednji dan raziščeva mesto tako, da se povzpneva na opazovalni stolp Al Ayjah od koder se nama razprostira razgled na vse strani. Spustiva se še do svetilnika in si ogledava še notranjost utrdbe Al Aygah. Zapeljeva se še čez most kjer na levi strani najdeva ladjedelnico. Tu še ročno izdelujejo ladje in makete le teh po starodavnih načrtih.

Od znotraj in zunaj si ogledava še mošejo Othman Bin Affan, nato pa se podava za iskanjem prenočišča. Zapeljeva se do Ras Al Hadda, kjer na plaži razmišljava, ali je sploh dovoljeno kampiranje glede na to, da sva nedaleč stran ugledala opozorilno tablo, da je plaža v nočnem času namenjena predvsem želvam.

Ko se že hočeva odpeljati, se mimo naju pripelje bela Prada z meni precej znanimi potniki. Presenečeno ugotoviva, da so se na isti dan, na isto lokacijo in ob istem času kot midva narisali še Ana, Tine in mali Jan. Beseda je seveda dala besedo, večerja se je kmalu kuhala, ob whiskyu in travarici pa smo tudi kako moško zdrli.

Med tem se je pojavil tudi kamionet iz katerega nas je možakar opozoril, da so “Turtle police” in da moramo plažo še pred nočjo zapustiti. Kaj kmalu smo kakih 200 metrov stran od plaže izvedeli zakaj. Pod nogami so nam namreč sem in tja maširale male, komaj izvaljene želvice, ki so iskale pot do morja. Verjetno si bo mali Jan reševanje malih želvic še dolgo spominjal, tako, kot tudi mi.

Naslednji dan po zajtrku gremo vsak svojo pot. Oni na jug, midva pa spet v hribe.

Ena izmed mnogih, osvetljena, klimatizirana

Sur

Sur, tradicionalna ladjedelnica

Sur, tradicionalna ladjedelnica

Sur, tradicionalna ladjedelnica

Sur, tradicionalna ladjedelnica

Pogled na stari del Sura

Sur

Svetilnik Al Ayjah – Sur

Svetilnik Al Ayjah – Sur

Sur

Svetilnik Al Ayjah – Sur

Svetilnik Al Ayjah – Sur

Mošeja Othman Bin Affan, Sur

Mošeja Othman Bin Affan, Sur

Mošeja Othman Bin Affan, Sur

Mošeja Othman Bin Affan, Sur

Mošeja Othman Bin Affan, Sur

Mošeja Othman Bin Affan, Sur

Mošeja Othman Bin Affan, Sur

Mali Jan na plaži v Ras Al Haddu, po tem, ko je rešil nešteto želvic

Ras Al Hadd, plaža

Ras Al Hadd – Salma Plateau – Jabal Bani Jabir

Od želvic in plaže se skozi Sur zapeljeva do Qalhata, kjer zapustiva avtocesto, ki pelje vse do Muscata. Cesta se že takoj po odcepu postavi pokonci,na nekaterih delih že toliko, da po tihem upam, da nama vsaj zavore delujejo kot je treba. Bojazen se nekoliko zmanjša, ko dohitiva precej podrt kamionček s cisterno vode. Pa si mislim: če njemu gre…

Kaj kmalu začutiva prostranost in surovost, obenem pa lepoto in mir vzhodnega Hajarskega pogorja. Na poti do prve oddaljene vasice srečava le redke, a prijazne domačine. V eni izmed njih se ustaviva in pretegneva noge. Z gotovostjo lahko rečem le to, da v vasi ni bilo vegetarijancev, saj sva bila priča zakolu kamele, kjer je sodelovala praktično cela vas.

Prenočiva na platoju nad Wadi Khabahom, naslednji dan pa po slikovitih prašnih cestah, kanjonih in serpentinah nadaljujeva do vasice Quran, kjer spet doživiva gostoljubje domačinov, ki naju s prašne ceste povabijo na svoje dvorišče na kavo s kardamonom, datlje in pomenek. Nekaj besed v približni angleščini in mimika so nam pomagali, da smo se razšli kot prijatelji.

Na poti nazaj proti morju srečujeva še starodavne grobnice v obliki panjev, obiščeva pa tudi vhod v jamo Majlis al Jinn, ki naj bi po prostornini veljala za drugo največjo na svetu. Baje je velika za kar 11 nogomentnih igrišč. No, preverjala nisva, sva se pa prepričala, da je cesta proti Finsu na obali Omanskega morja prav tako strma kot tista, ki sva jo prevozila navkreber od Qalhata.

Osamljen

Nad sotesko

V vasici ob poti

Večinsko prebivalstvo oddaljenih vasic

Koline

Eden izmed neštetih wadijev

Po cesti, ki je po vsakem deževju drugačna

Sončni zahod nad vasico Maqtaah

Vrhovi v zadnji svetlobi

Najina spalnica

Pogled v notranjost starodavne grobnice

Starodavne grobnice v obliki panjev

Vodi me pot…

Baje stoji že od 2500 let pred našim štetjem…

Šivanje sedla v vasicu Quran

Večinsko prebivalstvo vasice Quran

Quran

Nad jamo Majlis al Jinn

Na paši

Strmo proti Omanskemu morju

Proti morju

White beach

Po adrenalinski vožnji s Hajarskega gorovja, si privoščiva uživanje v štetju valov, ki butajo ob pečine Bele plaže nedaleč od Finsa. Tu si postaviva tudi šotor, zvečer pa uživava v peki večerje na žaru. Zvočna spremljava bučanja valov naju kmalu po obedu zaziba v spanec.

Edini minus čudovite kamp lokacije so komarji, ki pa ne puščajo daljših posledic v obliki srbenja. Precej nežna sorta pač.

Odtenki zelene

Moč Omanskega morja

Štetje valov

Vodni kraterji

Mogočnost

Ko se zaveš majhnosti

Dan gre h koncu…

Dobro jutro

Dobro jutrooooo

Spalnica med morjem in hribi

Wadi Bani Khalid

Ob preštevanju dnevov, ki so nama še ostali v Omanu, sva prišla do spoznanja, da imava kak dan ali dva “viška”. In ker naju do Muscata, končnega cilja, praktično loči le še obalna cesta in nekaj planiranih postankov, se odločiva, da se zapeljeva še do Wadi Bani Khalid-a, ki je sicer turistično precej oblegan, a nič za to. Greva pač malo med ljudi.

Pot naju spet pelje mimo Sur-a, nato pa na zahodno stran Hajarskega gorovja do omenjenih jezerc v kanjonu Bani Khaled. Še prej se na cesti slučajno srečava z Janom, Ano in Tinetom, ki so dan in noč preživeli v tem koncu po vrnitvi iz puščave. Izmenjamo si izkušnje, nato pa spet vsak svojo pot.

Po kratkem sprehodu s parkirišča prideva do prvega, najbolj obleganega jezerca. Skozi slikovito sotesko napredujeva še naprej do vhoda v kraško jamo, kjer me mulc vpraša od kod sva. Ko mu omenim ime rodne grude, mi naniza nekaj slovenskih priimkov kot so Novak ipd.

Po plavanju v tolmunih se zapeljeva v višja nadstropja po makadamski cesti v gorovje ob wadiju. Na grebenu nad vasicami najdeva primeren prostor za kampiranje, nabereva drva in roštilijada se lahko prične. Spanec je motil le močan veter, ki je zavijal okrog grebena.

Po zajtrku se odpraviva v dolino, v mestecu si privoščiva odlične sendviče v enem izmed coffee shopov, sam pa se prepustim negi lokalnega brivca. Iz brivnice stopim kot nov.

Sledi še pot nazaj na obalo Omanskega morja in kampiranje na že znani beli plaži poleg Finsa.

Wadi Bani Khalid

Wadi Bani Khalid

Wadi Bani Khalid

Pogled z najine spalnice v dolino

Večerne barve na robu Hajarskega gorovja

Wadi Bani Khalid z višjega nadstropja

Ribja tržnica ob cesti

Ribja tržnica ob cesti

Ena izmed mošej v Sur-u

Tiwi pred nočjo

Wadi As Shab & Omq Al Rabakh

Po zajtrku ob morju pospraviva najin “dom” in se podava na sprehod v Wadi Ash Shab. Nekaj urni sprehod se prične s prevozom lokalnih “gondoljerjev” preko jezerca, nato pa se po urejenih poteh nadaljuje vse do tolmuna na koncu katerega je razpoka velika le za velikost glave človeka nad gladino. Skozi razpoko splavaš v dvorano v katero se izteka slap… Če imaš srečo, lahko v tem uživaš sam, sicer pa si izkušnjo deliš s bolj ali manj glasnimi turisti, ki lezejo na vse možne strani od koder je moč skočiti v globok tolmun v dvorani.

Fotoaparat je iz varnostnih razlogov ostal v avtu, z nama pa je šel spet potem, ko sva šla z avtom spet navkreber… močno navkreber. Z bližine Bimmaha se spet zapeljeva v Hajarsko gorovje, ki se kaj hitro povzpne na 1400 metrov nad morjem. Po vožnji po prašnih cestah visoko nad morjem zavijeva še proti vasici Omq Al Rabakh obkroženi z datljevimi palmami in zelenjem.

Med sprehodom naju pozdravi dvanajstletni fant, ki naju privazno povabi, naj mu slediva. Ob vaškem falaju naju zapelje do konca vasi vse do zajetja vode in jezerca pod njim. Z ne kaj veliko angleščine nama skuša vse razložiti. Še več, povabi naju na dvorišče njegovega doma kjer nama postreže čaj. Med tem se njegove, verjetno sošolke, sramežljivo muzajo okrog vogalov in naju pozdravljajo. Ob vsem tem se sprašujeva, ali bi se nama kaj podobnega sploh lahko pripetilo v našem, “civiliziranem”svetu???

“Spalnico” in jedilnico z razgledom si poiščeva na robu platoja. Sprva naju komarji nekaj časa spravljajo ob živce, kljub temu pa sva ob razgledih ostajala odprtih ust, predvsem ob sončnem zahodu in vzhodu.

Novo jutro na obali Omanskega morja

Bimmah Sinkhole

Domačin na poti proti Omq Al Rabakh

Omq Al Rabakh

Omq Al Rabakh, najin 12 letni vodič in gostitelj

Večerne barve Hajarskega gorovja

Wadi Al Arbiyin in As Suwayh – Quriyat

Po zajtrku z razgledom se spustiva do avtoceste ob morju, po kateri se zapeljeva mimo Bimmaha do ceste, naju spet pelje v enega od wadijev. Pot skozi Wadi Al Arbiyn jeslikovita, razgibana in zanimiva. Vmes opraviva še žehto v enem izmed tolmunov, za konec pa si privoščiva še kopanje pod vasico As Suwayh v velikem tolmunu v katerega se izteka slap. Poleg naju uživata le še sramežljiva domačina.

Za povratek proti morju oziroma Quriyatu se zapeljeva po daljši cesti. V mestu si privoščiva kosilo, v trgovini pa obnoviva zaloge hrane. Prenočišče si poiščeva na plaži v bližini Dibaba. Po roštiljanju naju spet šumenje valov zaziba v spanec.

Jutranji “promet” mimo najine spalnice

Med vsemi trnji najdejo zelenje

Pastir

Življenje nad tolmuni Wadi Al Arbiyyna

Wadi Al Arbiyin

As Silayfi

Nazaj proti morju

Quriyat, ribiška luka

Quriyat

Pred trdnjavo v Quriyatu

Jutranji razgled s šotora

Quriyat – Wadi Dayqah -Wadi Mayh – Bandar Al Khairan

Po zajtrku na plaži se zapeljeva do ribje tržnice v Quriyatu, kjer poleg pestrega dogajanja spet doživiva gostoljubje domačinov. Z veseljem nama razložijo vse, kar naju zanima, poleg tega pa nama postrežejo s sočnimi lubenicami in melonami. Slednje si nabaviva tudi za na pot. Ogledava si še trdnjavo v mestu, nato pa se zapeljeva proti akumulacijskemu jezu Dayqah. Na sami brani omenjenega jezu, je poleg komandnih postrojenj tudi lepo urejen center za obiskovalce.Ob vstopu v aklimatizirane prostore z razgledom na 8 kilometrov in do 75 metrov globok jez, naju pričaka uslužbenec centra, vklopi vse multivizije in nama pove, da naju po ogledu pričakujejo na kavi v pisarni poleg glavnega prostora centra. Res sva se jima pridružila in pravo veselje je bilo pokramljati o praktično vsem, kar je zanimalo naju in njih.

Po odlični kavi in datljih se razidemo kot največji prijatelji. Zapeljeva se še pod samo brano, kjer šele dobiva občutek o tem, kako mogočna je infrastruktura nad nama, nato pa se nazaj mimo Qurayyata zapeljeva proti severu in skozi slikovit Wadi Mayh do kamp spota nad Bandar Al Khairanom.

Phrynocephalus arabicus

Phrynocephalus arabicus

Phrynocephalus arabicus

Phrynocephalus arabicus

Phrynocephalus arabicus

Phrynocephalus arabicus

Phrynocephalus arabicus

Phrynocephalus arabicus

Phrynocephalus arabicus

Wadi Mayh

Apnenčaste strukture v Wadi Mayhu

Syncline – Apnenčaste strukture v Wadi Mayhu

Apnenčaste strukture v Wadi Mayhu

Skromna enodružinska hišica v bližini plaže Yiti

Bandar Al Khairan – Yiti beach – As Sifah

Še v dnevni svetlobi najdeva prostor za kampiranje na hribčku nad zalivi Bandar Al Khairana. Ko zakuriva pod najinim roštiljem, se počasi začne v bližini naju zbirati precej domačinov, ki so veliko bolje opremljeni od naju. Postavijo si reflektorje nad ogromnimi roštilji, njihovi ogromni avtomobili pa premorejo akumulatorje, ki so zmožni predvajati muziko celo noč. In tudi oni se družijo… celo noč. Hvala izumitelju čepkov za ušesa.

Dogodek, kot je ta, je v Omanu povsem običajna praksa ob četrtkih zvečer, ko se v tej čudoviti deželi prične vikend. Ljudje se družijo na lepih lokacijah, plažah, razglednih točkah in uživajo vikende in življenje.

Tudi sama sva bila zjutraj deležna gostoljubnosti dveh fantov, ki sta spala zunaj na deki le nekaj metrov stran od naju. Skupaj smo spili prvo jutranjo kavo z njunega gorilnika, po tem, ko smo občudovali sončni vzhod nad morjem.

Lepo se je pričel petek, ki sva ga v glavnem preživela v toplem morju pod najino/našo spalnico in raziskovanju okoliških plaž in zalivov.

Naslednji večer pristaneva na severnem delu plaže As Sifah, ki je na petkov večer skoraj tako oblegana, kot Portoroška plaža. spet nama prav pridejo čepki za ušesa. Zjutraj komunalci poskrbijo za odvoz smeti.

Dan preživiva v raziskovanju okolice, popoldne pa se na plaži Yiti slučajno srečava še s Petrom in družino. V senci drevesa na robu plaže uživamo v sladkanju z lubenico in kavi. Oni so na poti proti letališču, midva pa proti naslednjemu kamp spotu na skrajnem južnem delu plaže As Sifah. Tu najdeva svojo sipino nad peščeno plažo z razgledom na morje, prva soseda pa sta umirjena Danca. Spanje ob valovih Omanskega morja – balzam za ušesa in dušo.

Bandar Al Khairan

Bandar Al Khairan

Bandar Al Khairan

Najin prvi sosed nad Bandar Al Khairanom

Bandar Al Khairan

Jutro na plaži Yiti

Jutro na plaži Yiti

Jutro na plaži Yiti, komunala na delu

Qantab

Yiti beach

Južni del plaže As Sifah

Štetje valov

Dobro jutro, As Sifah

Muscat

Zadnja dva dneva potepanja po Omanu si rezervirava za premik proti Muscatu in raziskovanju le tega. Po tem, ko pospraviva vso kramo s plaže, se skozi Al Sifah zapeljeva mimo plaže Yiti v smeri Muscata. Na poti se najprej ustaviva na razgledni točki nad Ruwijem, do koder vodi kratek sprehod navkreber, nato pa nadaljujeva proti Mutrahu, kjer sva najino potovanje praktično pričela.

Od zunaj si ogledava kraljevo palačo in mogočno okoliško infrastrukturo, v Mutrahu se sprehodiva še po ribji in živilski tržnici, nato pa si še od znotraj ogledava mogočno kraljevo operno hišo. Rahlo utrujena se zapeljeva do Muscat Dunes hotela. Pozno popoldne se še enkrat zapeljeva v Mutrah občudovat večerne barve, seveda pa ni šlo brez sprehoda skozi Souq, kjer sva le deležna tistega klasičnega barantanja in ponujanja vsega, kar je možno na souqu kupiti.

Ob povratku le streljaj od najinega hotela opaziva lepo osvetljeno mošejo Mohammed Al Ameen. Zapeljeva se do nje, kar pa ni ravno enostavno, saj do tja pelje le obvoznica. Po slabih 3 km sva pred njo… hudičevo majhna.

Zadni dan najinega potepanja pričneva zgodaj, predvsem zato, da se izogneva največji gneči ob ogledu Velike mošeje Sultana Qaboosa. Ob vhodu naju pričaka stroga kontrola. Ženske lahko vstopijo le ustrezno pokrite, sam pa sem si moral pokriti tudi tetovažo na podlahti. Mošeja je mogočna in fascinantna, a je mošeja Mohammed Al Ameena prejšnji večer na naju naredila prevelik vtis, pa tudi gneča v najbolj oblegani mošeji nama ni odgovarjala. Zato se zapeljeva nazaj do najine “hišne” mošeje, kjer sva deležna skoraj privatnega vodenja po zgradbi, ki ni lepa le zvečer in na zunaj.

Vodič postreže z zanimivimi podatki, med tem tudi to, od kod vse so v mošejo prišli materiali in izdelki za gradnjo te 3000 kvadratnih metrov velike stavbe, ki v glavni molilnici sprejme do 2100 vernikov.

Dan gre hitro h koncu, naju pa čaka še končno pakiranje, čilanje ob bazenu na strehi hotela, večerja in analiza potepanja ob šiši, nato pa večerna vožnja do letališča, vračilo avtomobila in pa polet proti Istanbulu in Ljubljani.

Eno izmed šolskih igrišč v Ruwiju

Pogled na Ruwi z razgledne točke

Začetek Mutraha

Palača Al Alam, ena izmed šestih kraljevih rezidenc

Okolica palače Al Alam

Opazovalni stolp v Al Riyam parku

Ena od dveh kraljevih jaht. Tista manjša je le za primerjavo 😉

Ribja tržnica, Mutrah

Ribja tržnica, Mutrah

Kraljeva operna hiša, Muscat

Kraljeva operna hiša, Muscat

Kraljeva operna hiša, Muscat

Mutrah

Nekaj dni pred rojstnim dnevom kralja Qaboos bin Said al Said-a

Barve Mutrah Souq-a

Khanjar – radicionalna bodala, Mutrah Souq

“Orožarna”, Mutrah Souq

Med spominki, Mutrah Souq

Mošeja Mohammed Al Ameen

Mošeja Mohammed Al Ameen

Mošeja Mohammed Al Ameen

Sultan Qaboos mošeja, Muscat

Sultan Qaboos mošeja, Muscat

Sultan Qaboos mošeja, Muscat

Sultan Qaboos mošeja, Muscat

Sultan Qaboos mošeja, Muscat. Lestenec: velikost 14 m, teža: 8,5 ton
600000 bleščečih kristalov Swarovski

Sultan Qaboos mošeja, Muscat

Sultan Qaboos mošeja, Muscat

Sultan Qaboos mošeja, Muscat

Sultan Qaboos mošeja, Muscat

Mošeja Mohammed Al Ameen

Mošeja Mohammed Al Ameen

Phrynocephalus arabicus

Mošeja Mohammed Al Ameen

Mošeja Mohammed Al Ameen

Pod črto

O Omanu lahko po 25 dnevnem potepanju govorim le v presežkih. Slikovito, ponekod precej surovo deželo na jugovzhodu Arabskega polotoka popotniku prijazno naredijo predvsem ljudje, njeni prebivalci, naseljeni od vsepovsod. Pozdraviti tujca, popotnika, ga povabiti na svoje dvorišče ali v hišo na kavo, datlje in obed ni v tej deželi nič nenavadnega. Le nam, “civiliziranim narodom” Evrope so te čudovite navade zdijo tuje in nenavadne. Le zakaj?

V naših “civiliziranih” krajih se predvsem v zadnjih letih v gostiščih na jedilnikih ob jedeh, ki jih gostitelj ponuja, pojavljajo tudi seznami alergenov. Ob branju le teh se človek ustraši, kaj vse lahko sledi ob konzumiranju vseh teh sestavin. Enako je s sejanjem strahu pred širjenjem Islama v naših, “civiliziranih” svetovih in državah.

Midva? No, midva sva preživela enega lepših potepanj kljub temu, da nisva nikjer zasledila seznama o alergenih in kljub temu, jedla pa sva odlično in raznoliko hrano, tudi z rokami iz iste sklede, kot domačini. Velikokrat sva se rokovala in družila z domačini, ki nosijo precej drugačno opravo od nas.  Žal je bilo 25 dni potepanja premalo, da bi deželo spoznala še nižje od otoka Masirah.


Trajanje potovanja: 20.10. – 13.11.2018

Stroški:

  • letalske karte Ljubljana – Istanbul – Muscat (povratna): 694 €/2 osebi
  • vize: 88 €
  • najem avtomobila: 753 €
  • ostali stroški (gorvivo, hoteli, hrana, pijača, vstopnine…): 1345 €
  • Skupaj: 2880 €/2 osebi

Precej poceni za tako luksuzno doživetje.

OSTALA POTOVANJA IN POTEPANJA