Sever Norveške je ena izmed tistih destinacij, kamor bi se verjetno lahko vračal neštetokrat. Vsaj takšnega mišljenja sem po drugem obisku. Surova pokrajina, ki se spreminja tako, kot zapiha veter. Oblak prekrije nebo in v enem tednu že ničkolikokrat skozi ogromno okno hiše opazovan fjord dobi popolnoma drugačno podobo. “Televizija”, ki se je ne naveličaš zlahka, primerljivo z buljenjem v akvarij naseljen s pisanimi tropskimi ribicami. Protiutež surovi pokrajini so redki ljudje, prijazni in odprti kot morje ob katerem živijo. Verjetno jih je življenje ob osamljenih obalnih cestah naredilo takšne.

Vse zgoraj napisano v kombinaciji z vrhovi nad fjordi, ki jih je dovolj za par življenj, me vlečejo tja gor. In glede na številno letošnjo ekipo, pa ne samo našo, očitno nisem edini, ki tako misli in čuti.


Jesenice – Dunaj – Oslo – Tromso – Lyngen

21. marca smo spet s pomočjo Kofler Sporta dosegli letališče na Dunaju, od koder smo z Norvegian Air odleteli preko Osla v Tromso. Do tu vse gladko, potem pa mimogrede na povabilo ekipe sestavljene pretežno iz članov AO Kranj na dobrodošlico v njihov začasni dom v Tromso. Beseda je dala besedo in urini kazalci so kazali krepko čez polnoč, ko smo po slabih dveh urah vožnje po zasneženih cestah vstopili v modro hišo z zeleno kuhinjo na obali zaliva Hietalahti, dobrih 20 km oddaljenega od prve trgovine, oštarije in cerkvice v Lyngnu.


Rørnesfjellet, 23.3.2019

Kljub petkovemu pozno večerno-jutranjem prihodu v našo rezidenco smo v soboto zjutraj že vsi našpičeni in polni pričakovanj. Vreme je lepše kot večer poprej in kaj hitro smo v avtomobilih pripravljeni na transport do izhodišča. Od naše hiše pa do parkirišča nad Lyngseidet-om je dobrih 14 km. Izhodišče je urejeno, parkirni prostor je splužen, v bližini je še celo lično izdelan javni WC.

Kaj hitro se zapodimo v breg občudovat razglede. Na nekaterih izpostavljenih spihanih predelih v spodnjem delu gore hodimo dobesedno po brusnicah in borovnicah, ki so se presušene obdržale pod snegom.

Polovica ekipe se odpravi proti Rørnestindenu, polovica pa proti dobrih 30 metrov višjemu Rørnesfjelletu. Na drugega sprva skušamo pristopiti po sredinskem grebenu, a je strmina pod vršno streho prestrma in dokaj nestabilna. Zato po pršiču odsmučamo v konto med gorama in se po desnem grebenu, ki se vije od Rørnestindena, povzpnemo na vrh.

Po odlični smuki se pod kočo Rørneshytta spet snidemo s preostalim delom ekipe. V čudovit dan pod noge spravimo dobrih 1300 višincev. Lep razlog za hidracijo na izhodišču. Sledi še nabava v edini trgovini v Lyngseidetu in vožnja v naš zaliv, kjer se v hiši z zeleno kuhinjo predamo še kulinarčnim užitkom.

Vzpon na Rørnesfjellet

Vzpon na Rørnesfjellet

Vzpon na Rørnesfjellet

Lyngseidet pod nami

Kjostindane

Osončen Rørnesfjellet

Francoski smučar po grebenu proti Rørnesfjellet-u

V ozadju Istinden, Kjostindane, desno Rørnestinden

Smuka v konto pod Rørnestinden

Vojko v najlepšem

Proti vrhu Rørnesfjelleta

Istinden, Kjostindane

Pogled čez fjord

Rørnestinden

Kolsevaara

Vojko na vrhu Rørnesfjelleta

Pogled čez vršni greben

Uroš A. in Vojko pod vrhom Rørnesfjelleta

Razgledi na fjord pred Lyngseidetom

Uroš A.

Uroš A.

Žiga

Vojko

Z razgledom čez Rørnestinden

Proti morju

Postanek z razgledom

Rørneshytta

Proti morju

Kjostindane


Daltinden – poskus, 24.3.2019

Nedeljsko jutro ni obetalo modrega neba, a kljub temu naš cilj ostaja optimističen. Zapeljemo se do dobrih 9 km oddaljenega Furuflatna, kjer skozi vas zakorakamo proti dolini ledeniške reke Lyngsdalselva. Ob njej napredujemo vse dokler jo ne prečimo in se pot ne postavi navkreber. Za nekaj minut se nam v še lepi vidljivosti pokaže ledenik Vestbeen Nuorttabealjiehkki, nato pa se vreme začne iz minute v minuto slabšati. 

Na višini okrog 550 metrov nad morjem je vidljivost praktično nična, veter pa v sunkih doseha hitrost, pri kateri je bil problem že sneti cucke s smučk in jih pospraviti v ruzak. Ekspresno se podamo nazaj v dolino. V nižjih legah, kjer veter oslabi, ujamemo še nekaj uživaških zavojev, nato pa sledi še dolg povratek do izhodišča. Po skoraj 13 km “špancirja” smo na izhodišču. Preostane nam le še umik na toplo v našo kočo.

Naslednje jutro…se nam je Daltinden dobesedno smejal obsijan s prvimi jutranjimi sončnimi žarki.

Na izhodišču v Furuflatnu

Eden izmed neštetih slapov v dolini

Dokler je še bila vidljivost…

Zasneženo popoldne v zalivu Sandvika

Daltinden… naslednje jutro


Jutro v zalivu Hietalahti, 25.3.2019

Toliko sreče le ne premoremo, da bi ob vsakokratnem obisku Norveške občudovali severni sij, a toliko jo le še imam, da pričakam praktično edino jasno jutro v celem podaljšanem tednu s fotoaparatom v roki. Razgled skozi okno hiše, kjer smo bili nastanjeni, je bil za vse nas v vsakem trenutku boljši kot katerakoli barvna televizija. Še lepše je bilo na oni strani stekla.

Daltinden in Pollfjellet v prvih jutranjih sončnih žarkih

Za našo hišo

Jutranji pogled čez fjord

Jutranji pogled čez fjord

Desno Daltinden

Jutranji pogled čez fjord

Naša modra hiša… takoj za javnim WC-jem 😉

Daltinden, spodaj naša “vasica”


Pod Kavringtinden, Kvalvikfjellet in Runfjellet, 25.3.2019

Po čudovitem jutru se zapeljemo do 7 km oddaljenega pasjega hotela Lyngsalpene Dyrehotell, kjer je za turaše urejeno parkirišče. Od tod sprva po ravnini, nato pa po posekah in skozi gozdičke do bivaka/koče Kvalvikhytta. Od tod skrenemo desno po sicer ne prav prijazno potegnjeni špuri skozi gosto šavje v smeri izravnave Oksna.  Ob jezercu Gáhkkorjávri nadaljujemo v smeri Kavringtindena, a kaj kmalu spoznamo, da se bo nebo spet zaprlo. Še pravi čas z vzponom zaključimo na višini dobrih 800 m nad morjem, se pripravimo na spust in po kvalitetnem puhcu odvijugamo do Kvalvikhytta, kjer si v zavetju koče/bivaka privoščimo malico.

Ker dneva še ni bilo konec in je snega ter volje dovolj, se podamo še na drugo stran soteske v smeri Rundfjelleta, a tudi njegovega vrha ne dosežemo, saj se je nebo spet zaprlo v tolikšni meri, da je vidljivost precej slaba. Zaključimo na 900 metrih nad morjem.

Zgornji del smučarije je sicer bolj tipanje v močni difuzi, spodaj pa je smuka uživaška.

Po 1600 višincih smučarije opravimo kratko hidracijo na izhodišču, daljšo analizo pa seveda v modri hiši z zeleno kuhinjo.

Po ravninskem delu proti Kvalvikhytta

Kvalvikdalstinden, v ospredju Kvalvikhytta

V smeri Oksna

Rundfjellet na drugi strani soteske

Rundfjellet

Uroš

Ekipa

Kavringtinden

Uroš A.

Kavringtinden

Rundfjellet

Tone

Kvalvikdalstinden

Rundfjellet in Kvalvikdalstinden

Tone & Žiga

Žiga

Še zadnji razgledi pred poslabšanjem vremena

Konec vzpona

Jure

Vojko & Matic

Kvalvikhytta

Drugi del etape proti Rundfjelleta

Pavza in iskanje smeri

Ko vreme ne ve kaj bi

Vojko obsijan med snežinkami

Nad fjordom


Fastdalstinden s ponovitvijo, 26.3.2019

Izhodišče za čudovito turo je urejen parkirni prostor dobrih 20 km od našega domovanja. Že prvi metri se postavijo pokonci, vse dokler ne pridemo do izravnave ob jezeru Rottenvikvatnet. Vreme se iz minute v minute spreminja, tako tudi razgledi na okoliške vrhove.

Vrh dosežemo v verjetno najmanjši vidljivosti tega dne, zato se pred spustom v dolino ne obotavljamo preveč. Prvi zavoji so bolj tipanje in iskanje prave smeri, ko pa najdemo pravo flanko in nam pri tem pomaga še boljša vidljivost, tura postane en sam užitek.

Na zaledenelem in zasneženem jezeru še enkrat vprežemo cucke in še enkrat proti vrhu. Tokrat nismo bili več tako osamljeni na gori, še večje množice pa se se proti vrhu valile za nami. Zavoljo slabe vidljivosti vzpon zaključimo dobrih 100 višincev pod vrhom, a zato smuka proti jezeru ni bila nič manj uživaška. Sledi še prečenje jezera in spust do avtomobilov s hidracijo. Detajlna analiza je sledila v koči ob štedilniku, polovica ekipe pa se je na poti proti modri hiši še okopala v hladnem fjordu. Višincev pod nogami se je nabralo dobrih 1800.

Jutranji razgledi s terase modre hiše

Vzpon proti jezeru Rottenvikvatnet

Vzpon proti jezeru Rottenvikvatnet

Počivav z razgledom

Proti jezeru

Proti jezeru Rottenvikvatnet

Čez jezero

Pogled čez jezero Rottenvikvatnet

Nad jezerom

Meglice

Zanamci

Proti jasnini

Pogled na zaledenelo in zasneženo jezero Rottenvikvatnet

Pod vrhom

Sonce, modrina, meglice, oblaki, fjord…

Na vrhu Fastdalstindena

Jure

Žiga

Žiga

V iskanju linije

Ekipa nad fjordom

Matic

Matic

Tone

Uroš A.

Vojko

Razgled na Lyngenfjorden

Ekipa

Pred ponovnim vzponom na jezeru Rottenvikvatnet

Vsamo minuto druga slika

Belka ob poti

Kolona se ob drugem vzponu daljša

Matic

Matic

Proti fjordu

Uroš L.

Matic

Žiga

Vojko, v ozadju kolona turašev med vzponom

Čez jezero


Dan za počitek, 27.3.2019

Peti dan bivanja ob fjordu si z Urošem vzameva na lahno, med tem, ko preostali del ekipe kljub mokremu sneženju utrjuje gaz pod Oksnom. S fotoaparatom pred kosilom raziskujeva naš polotok. Po tistem, ko nafutrava lačen del ekipe, ki se vrne s ture, pa se sama po obalni cesti mimo Lyngseideta zapeljeva najprej do sicer za obiskovalce pozno popoldne zaprte destilarne Aurora Spirit-Bivrost v Årøybukt-u. Le ta slovi po tem, da je najsevernejša destilarna na svetu. Ob njej je urejen tudi muzej oziroma ostanki skoraj tristo bunkerjev, ki so v času hladne vojne predstavljali takoimenovano Lyngensko linijo. Po tistem, ko pod destilarno občudujeva jato delfinov, se zapeljeva  še do “konca sveta”, vasice Koppangen, kjer se obalna cesta konča.

Narediva nekaj večernih posnetkov, nato pa v nabavo sveže trske in dimljenega lososa k lokalnemu ribiču tik nad vaškim portom. Ob pomenku nama pokaže posnetek tistega dne, kako plaz s Koppangsfjelleta nedaleč stran od vasi praktično “zadimi” polovico zaliva pred vasico. Z nekaj več strahospoštovanja do hribov in narave se v temi odpeljeva proti našemu domovanju.

Naša modra hiša

Pollen

Bajta norveškega Bedanca

Ribiška ladja v Lyngseidetu

Lyngseidet

Ko je lepo tudi v slabem vremenu…

K destilarni

Modrooka a na žalost slepa

Arktični jukebox

Poezija na morju

V paru

V jati

Nato bunker, ostanki hladne vojne

Na koncu sveta… Koppangen

Koppangen

Lyngseidet

Lyngseidet


Pikku-Malla, Finska plus Švedska, 28.3.2019

Ob študiji vseh možnih vremenskih napovedi in simulacij je padla ideja, da poizkusimo srečo na nasprotni strani fjorda. Prvotni plan je bil, da se zapeljemo do Skibotna in tam najdemo izhodišče naslednje ture. Ker pa je tudi tam bolj kot ne deževalo, smo pot nadaljevali proti meji s Finsko. Skoraj smo se že vdali v usodo, da ta dan smuke ne bo, ko pa srebamo kavo v motelčku v  Kilpisjärviju, se nebo začne svetliti. Kaj kmalu smo v pancarjih in na zasneženem in zamrznjenem jezeru, ki nas loči do gore Pikku-Malla.

Moker sneg se je s približevanjem gori spreminjal v sneg, na vrhu pa nas je pričakalo sonce s kombinacijo močnega vetra, ki pa nas ni odvrnilo od dvakratnega vzpona. Skupaj smo sicer nabrali skromnih 500 višincev, a roko na srce, kvalitetnih z razgledi na tri države.

Po spustu do jezera si privoščimo vrček piva v lokalni restavraciji in pa vožnjo s snežnimi sanmi po jezeru. Tako se poflečkamo še na Švedskem, saj čez jezero Kilpisjärvi poteka državna meja med Finsko in Švedsko.

 

Vojko nad zasneženim jezerom

Pikku-Malla

Uroš pod vršno izravnavo Pikku-Malle

Nad jezerom Kilpisjärvi

Pikku-Malla, 738 m

Jezero Kilpisjärvi

Jezero Kilpisjärvi, nad njim gora Saana

Razgled na Finsko in Švedsko

Tone

Žiga

Uroš A.

Matic

Matic

Jure

Uroš L.

Tone nad Finsko

Vojko

Uroš A.

Kompletna ekipa odprave Norveška – Finska 2019

Čez jezero na pivo

Jure in Žiga, v ozadju Pikku-Malla

Na poti na Švedsko

Čez zaledelo jezero na Švedsko

Tudi na Finskem ga strežejo

Nekoč je bil los…

Bakalar bo

Sušenje trsk

 


Giilavárri, 29.3.2019

Vreme je tudi na petek vztrajalo pri svojem, mi pa tudi. Če smo že ob morju, se je treba vsaj enkrat peljat z ladjo. In da bolj drži, smo se mi z malo večjo. S trajektom… na drugo stran fjorda do Olderdalena. Trajekt je bil vse prej kot prazen. Očitno je hrib precej priljubljena destinacija turnih smučarjev s praktično vseh vetrov, saj smo si trajekt delili s Francozi, Tirolci, Nemci…

Na vrh smo prišli očitno v najbolj neugodnem momentu, saj je fronta, ki se je basala skupaj celo dopoldne, prav na vrhu pokazala svojo najbolj surovo plat. Pod vrhom za balvanom se nas je gnetlo okrog 20 turnih smučarjev, ki smo v zavetju skušali še v bodoče posedovati svojo opremo. Vsak se je na svoj način branil pred vetrom in kakor pikado ostrimi snežinkami. Na srečo sta Uroša in Jure s pomočjo trackov na urah lepo navigirala nas, poleg pa še med 20 in 30 turašev, ki bi verjetno še nekaj časa po vrhu hodili v krogih.

Na srečo je hrib dokaj nezahteven z izjemo ene flanke, ki je grozila, da bi lahko ob preobremenjenosti pokopala nekaj obiskovalcev. Tudi ta del smo uspešno presmučali za razliko od vršnega dela, kjer je gosta megla dopuščala skoraj da ne samo štamfanje nizbrdno.

Konec dober, prav tako pa tudi pivo v lokalni trgovini pred vkrcanjem na trajekt.

Lyngseidet

Mešanica sonca, oblakov, meglic…

Olderdalen

Vzpon na Giilavárri

Ekipa v črno beli pokrajini

V meglo

V pričakovanju fronte

Zadnji trenutki jasnine tega dne

Proti vrhu

Trajekt na poti v Olderdalen

Tudi nekaj pešcev je čakalo trajekt


Pod Istinden in na Oksen, 30.3.2019

Naše aktivne počitnice so šle počasi h koncu, vremenu pa še ni zmanjkalo idej, na kakšne intervale bi se menjalo. Nič zato. Kaj hujšega od dneva poprej nas že skoraj ne more doleteti smo si rekli na poti na izhodišče za že znani hišni hrib Oksen in okoliške kuclje.

Najprej se mimo bivaka zapodimo čez graben levo v flanke polne pršiča v smeri Istindena. Proti vrhu zavoljo nevidljivosti ne vztrajamo. Od kažipota na višini 600 m nad morjem spust ponovimo še enkrat, preden se podamo na drugo stran soteske na Oksen. Tudi od tu nas čaka krasna smučarija. Po slabih 1400 presmučanih višincih se spustimo na izhodišče pri pasjem hotelu, kjer seveda sledi hidracija, podrobna analiza pa v zeleni kuhinji.

V napadu na pršič, ki še ni pristal na tleh

Proti Istindenu

Kolsevaara

“Štartna hišica” 1. in 2. teka

Jure

Lyngenfjord

V jatah v pršič

Smuka z razgledom

Smuka z razgledom

Tone

Tone

Črno beli svet z odtenki modre

Na Oksen

Senca

Ekipa pod Oksnom

Naša “dolina”

Na Oksnu

Matic

Uroš A.

Jure

Proti koči Kvalvikhytta


Pod Bjørndalstindan (Flatfjellet) in na Rundfjellet, 31.3.2019

Za zaključek se odpravimo še na severno stran Lyngenskih Alp. Do izhodišča v Solstadu za Bjørndalstindan in Rundfjellet nas loči dobrih 60 km slikovite obalne ceste, ki jo prevozimo skoraj v samoti. A glej ga zlomka. Na parkirišču je že par avtomobilov, ko pa mi parkiramo še naše limuzine, nas zaparkira avtobus iz katerega se vsuje jata že opremljenih turašev. Ne preostane nam drugega, kot da pospešimo korak. V dolini med obema hriboma že vlečemo svojo špuro, vzpon proti Bjørndalstindanu pa zaključimo na slabih 700 višinskih metrih (Flatfjellet), saj je severozahodna flanka povsem spihana.

Odsmučamo v dolino med hriboma in nazaj po strmi pršičasti in še nedotaknjeni flanki skoraj do izhodišča. Vprežemo cucke in navkreber še na Rundfjellet, kjer večina že prej omenjenih turašev zaključuje z vzponom.

Do morja na skupinsko fotkanje prismučamo, še preden avtobus uspe pobrati vse pripeljane udeležence ture. S hidracijo na praktično nulti točki zaključimo letošnjo Norveško avanturo. Čaka nas le še povratek v modro hišo, praznjenje zelene kuhinje in pakiranje robe, ki je nismo popili in pojedli v zadnjem tednu.

Čez drevje in Ullsfjorden

Skozi “sadovnjak”

Ulstinden

Prednamci

Greben Bjørndalstindana

Zaključek vzpona pod Bjørndalstindanom

Napad na pršič z razgledom na Ulstinden

Hribov za pet življenj

Navkreber na Rundfjellet

Kvasstindfjellet

Razgled z vrha proti severu

Prebrojavanje francozov

Vojko

Predzadnja strmina

Ekipa Norge 2019: Uroš L., Vojko, Uroš A., Tone, Žiga, Matic, Jure in Miro


Pod črto

Tudi za tokratno odpravo na Norveško lahko rečem, da je kljub nekoliko muhastemu vremenu v popolnosti uspela. Odlična lokacija začasnega domovanja, kar nekaj narejenih višincev in kilometrov, vse ture opravljene praktično brez poškodb in nezgod (razen delne odpovedi mojega pancarja) in ne nazadnje odlična družba so tisti ključni faktorji, ki zaznamujejo še eno lepo zgodbo.

O Norveški: mislim, da še ni konec našega obiskovanja tega dela sveta. Narava je res čudovita in fascinantna, kljub temu, da se nam tokrat niti za minuto ni prikazala aurora. Smo pač bonus verjetno izkoristili že lani, ko so nad nami prevladovale jasne noči.

Stroški:

Povratna letalska karta Norvegian Air na relaciji Dunaj – Oslo – Tromso (vključena prtljaga 20 + 20 + 10 kg): 273 €

Prevoz na relaciji Jesenice – Dunaj in nazaj: 65 €

Najem hiše/osebo: 289 €

Rent a car z gorivom: 215 €

Stroški nabave v trgovinah: 90 €

Ostalo: cca 100 €

Skupaj: dobrih 1000 € + nekaj hrane in pijače v check inn prtljagi.

Čas trajanja potovanja: 22.3. – 1.4.2019

Čas trajanja spominov: neomejeno!

2 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja