Od nedelje in zadnje ture sta pretekla že dva dneva, napoved je lepa in ne najdemo posebnega razloga, da bi viseli doma. Z Juretom sva že dva dni na vezi. Moja želja je iti nekam na sonce, Jure pa najde tisti pravi kucelj.

Že pred šesto zjutraj čakava Mareta in Matjaža malo pred Tržičem, kjer se napokamo v Matjažev avto. V Tržiču poberemo še Tedija in se zapeljemo čez Ljubelj proti Avstriji. Na poti proti Celovcu z glavne ceste v drugem krožišču zavijemo proti Bistrica v Rožu / Feistritz, tam pa nato zavijemo levo v smeri Rute / Bärental. Po vzpenjajoči se cesti lepo nabiramo višino in nekje na 1000 mnm parkiramo na urejenem parkirišču pred mostom čez potok. Od tod naprej je cesta že zasnežena, tako da pot nadaljujemo na smučkah po cesti skozi gozd, ki nas pelje ob vznožju Karavank.

Pod Karavankami

Sicer razvlečena pot po dolini hitro mine ob prijetni debati v za ta letni čas pretoplem jutru. Kmalu občudujemo flanke pod Vajnežem, Celovško špico, Svačco…

Pod Svačco

Razgled na VajnežKar nekaj časa je že od tega kar sem hodil po tej strani Karavank, tako da mi je že skoraj iz glave ušlo kako izgledajo domači hribi z druge strani. Z naše strani te hribe jemljemo bolj kot planine, na severni strani pa so videti kot mogočne gore.

Po cesti nadaljujemo skozi macesnov gozd v smeri Mačenske planine in Celovške koče. Kmalu se nam prikaže naš cilj…v soncu obsijan.

Na Mačenski planini

 Kar ne moremo se nagledati pobočja pred sabo. Lepo zalite flanke. Ugibamo le, kaj bo naredilo sonce v času, ko se bomo vzpenjali na vrh.

Ovčji vrh

Na Mačenski planini

 Kamorkoli se ozreš…spet čudoviti razgledi.

Pogled proti Vajnežu

 Takoj nad Mačensko planino nas že prijetno greje sonce.

Proti Ovčjemu vrhu

Proti Ovčjemu vrhu

Vajnež

 Tu višje na soncu postane tako prijetno, da tempo prilagodim svojim očem, ki begajo po vseh okoliških hribih. Kamorkoli se ozreš ena sama mojstrovina narave.

Razgledi

 Višje se povzpneš, lepši so razgledi. Pogled seže vse do Kepe…

Vajnež z družbo

 Soborci jo potegnejo naprej, sam pa uživam na soncu.

Proti vrhu

Proti soncu

 Po dobrih treh urah in pol ne prehitre in ne preveč naporne hoje se prikaže vrh gore.

Ovčji vrh

Ekipa na vrhu že zaseda…

Ovčji vrh

 Spet tura, ko lahko na vrhu res posediš, uživaš v razgledih in pametuješ v brezvetrju. Paše!

Ovčji vrh

 Seveda brez gasilske ne gre.

Ovčji vrh - gasilska

 Še zadnji razgledi z vrha, nato pa smuk v dolino.

Ovčji vrh

Smučamo po zahodni strani gore v smeri pristopa, tam, kjer smo računali, da je sneg najmanj ojužen. Nismo se zmotili. Vsake toliko se je našel del še nezvoženega pršiča, predvsem v spodnjem delu. Večina pobočja pa je bila odsmučana ob glasnem vriskanju. Sneg je kljub temu, da je precej zvožen, še vedno lepo smučljiv. Eno samo vriskanje…Ovčji vrh

Ovčji vrh

Ovčji vrh

Ovčji vrh

Ovčji vrh

Ovčji vrh

 Še pogled na preorano pobočje…

Ovčji vrh

…nato pa še spust proti Mačenski planini. Sonce je tu spodaj med tem časom sneg popolnoma ojužilo, tako, da je smuka podobna spomladanski.

Proti Marčenski planini

Od planine nižje nadaljujemo skozi macesnov gozd in delno po cesti. Pod vršaci se držimo senčnih pobočij in iščemo suh sneg. Smuka je odlična. Sledi le še smuk po cesti do avta. Vmes srečamo še kolono avstrijske vojaške gorske enote, za katere ne verjamem, da so šli s takim užitkom v hrib kot mi 😉

Sledi še pot na našo stran Karavank in analiza v tržiškem pubu.

Odličen dan!

2 replies
  1. Slavko Šivec says:

    Prav lepa hvala za te podatke, pregledal sem že vso literaturo ki jo imam pa nikjer ne najdem tega Ovčjega vrha. Zdaj mi je vse jasno v prvi priliki preverim še v živo.
    Pozdrav,
    Slavc

    Odgovori
    • miro says:

      Slavc, za fotke garantiram, da so prave, nekaj podatkov pa sem tudi sam po netu poiskal:-) Me pa veseli, ce so ti vsaj malo v pomoc.
      L.p.
      Miro

      Odgovori

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja