Na zadnji turi z Juretom debatirava o turah, ki bile še aktualne v prihajajočih dneh. Omeni tradicionalni smuk dvojic izpod Jalovca.Ko pridem s ture na netu poiščem stran organizatorja turnega smuka – Društva gorske reševalne službe Rateče. Vabilo je lepo napisano, vremenska napoved je še lepa…odločitev pade. Sobota zjutraj proti Tamarju in na Kotovo sedlo.

Ob sedmih parkiram v Tamarju, kjer je že kar nekaj avtomobilov predhodnikov. Oprtam si ruzak in smučke, potem pa mimo doma v Tamarju v gmajno proti Jalovcu. Spet imam občutek, da se mi še ptiči smejijo ko dile tovorim na hrbtu in po gmajni lazim v pancarjih namesto v natikačih. Tolaži me, da nisem sam, saj je pot proti Jalovčevemu ozebniku in Kotovemu sedlu danes močno oblegana. Po slabih 40 minutah hoje prispem na prvi jezik snega. Pogledam navzgor in navzdol…povsod skupinice turnih smučarjev. Danes ne bo dolgčas si rečem.

Sneg je tu v senčni legi trd, včasih kak korak odnese. Spet prelen, da bi nataknil srenače.

Pogled proti ozebniku vabi, lepo je še zalit. Zvoki padanja kamenja in opozorila turašev s “Paziiiii kameeeeeen!!!” pa odvračajo od vstopa vanj. To sezono sem ga že presmučal, tako da lepo obrnem desno pod Jalovec na sonce proti Kotovemu sedlu.  “Smučišče” je bilo oblegano, razgledi pa čudoviti.

Na sedlu je že pisana druščina turnih smučarjev…martinčkanje, radler steče po grlu, uživanje v razgledih in priprave na spust.

Zadnji se spustim s sedla proti bivaku pod Kotovim sedlom. Uživam v že rahlo ojuženem snegu in soncu. Pri bivaku se pisana druščina že pripravlja na štart. Na štartu je kar 21 parov, oziroma 20 in en posamezni “par” 😉 Lepa udeležba z vseh koncev Slovenije. Ob točno približno pol enajsti uri se na štart poda prva dvojica, za njimi pa v približno minutnih presledkih ostali. Prvi del je potrebno prehoditi, nato pa spust po trdem snežišču pod ozebnikom do zadnjega jezika snega, kjer je bil postavljen cilj ture…s časomerilcem, prenosnim računalnikom…vse tako kot je treba 🙂

Sledil je še sestop v Tamar do zavetišča, kjer je sledilo družabno srečanje, roštiljanje, razglasitev rezultatov in podelitev nagrad. Marsikatero novo poznanstvo se je rodilo, srečali so se stari prijatelji, skratka, lep dan…

Pa še moje razmišljanje ob temle pisanju.

Preden sem se lotil objave sem celo jutro prebiral stran Društva gorske reševalne službe Rateče, predvsem poročila o reševanjih. Ob tem sem se še bolj zavedel v kakšni družbi sem preživel včerajšnji dan…v družbi ljudi, ki so pripravljeni žrtvovati sebe, da bi pomagali drugim! Lahko rečem le: Kapo dol za vsa reševanja, nenazadnje pa tudi za organizacijo tega lepega turnega smuka…in pa želja, da bo poročil z reševalnih akcij na spletni strani čim manj…predvsem tistih najbolj črnih!

Se vidimo naslednjo pomlad…

5 replies
  1. Matej says:

    Pohvalen zaključek… Res se fantje veliko žrtvujejo. Vesel sem, da lahko računam na pomoč, če se mi kdaj v hribih pojavi situacija, iz katere ne najdem rešitve.

    Matej

    Odgovori
  2. NINO says:

    Zdravo Miro
    Živjo!
    Cel teden sem razmišljal o udeležbi na tej turi. Nisem se je mogel udeležiti kljub tvojem obvestilu. Razlog: BRATISLAVA.
    Rad bi samo pokomentiral tvoj prispevek: ENKRATNO ne samo slike tudi kometntar.

    Odgovori

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja