Spet se nas je našlo nekaj, ki smo bili prepričani, da bo jesensko meglo bolje gledati od zgoraj dol in uživati na soncu.

Sobotno dopoldne…Maja in jaz jo usekava v brege od Poldovega rovta direktno skozi Rdeči potok in pod Šplevto, Tomaž nekaj kasneje čez Brinje, vsi trije pa smo imeli isti cilj – bivak na Jezerih. Popoldnevi so kratki, zato takoj po prvem počitku pri bivaku skočimo še na Šplevto lovit še zadnje sončne žarke in čudovite razglede…

V bivaku pripravimo vse za prijetno bivanje in občudujemo razgled skozi vrata. V visokogorju očitno živijo tudi škratje. Tale je bojda v žlahti z Bolfenkom s Pohorja 😉Preden gre sonce k počitku poskrbi za svojevrstno barvno predstavo.Takoj ko se sonce skrije ni več prave vročine pod milim nebom, zato se poskrijemo v bivak, kjer ob čajčku z medicinskimi dodatki teče debata.Zvezde v jasni noči pa plešejo svoje kolo…V trdni temi se nam pridruži še Marjan, ki je skoraj do noči še delal v dolini. Tako je ekipca popolna. Vprašanje je le še al bomo spali po dolgem al počez. In smo…počez 😉

Zbudimo se v toplo in sončno jutro. Med jutranjim “zalivanjem rožic” opazujem gamse pri zajtrku spodaj na melišču pod Šplevto, Očak pa se že koplje v soncu.Kulisa za bivakom kar vabi, da se povzpneš še višje.Jutro je tako toplo, da si privoščimo zajtrk na travi pred bivakom. Pogled “čez mizo” pa…brez besed.Naredimo plan. Maja in Marjan gresta plezat v Visoki rokav, midva s Tomažem pa se povzpneva na Dovški križ. Dobimo se zopet pri bivaku.

Pot naju pelje pod Šplevto proti melišču pod Dovškim križem od koder imava lep razgled protiaprila presmučanemu Rokavskemu ozebniku. Po uri in pol hoje navkreber po razglednih gamsjih stezah……prilezeva na vrh. Med potjo srečava še kozoroga kapitalca, ki se nekako ni pustil ujeti v objektiv. Na vrhu uživava v razgledih na vse strani. Spet smo pobegnili iz megle.

Opazujeva Rokave in iščeva Majo in Marjana. Ko sestopava jih opaziva na vrhu kako se sončita vsak na svojem kamnu.

Pogled v Jugovo grapo pa…hm, mal snega še manjka.Pri možicu pod Šplevto se ustaviva… …in nakrmiva kavko, ki nama v zameno pozira.Ob povratku proti bivaku srečava še nekaj uživačev…znanih in nepoznanih. Maja in Marjan prideta do bivaka kmalu za najinim prihodom. Pospravimo za seboj in uživamo še v zadnjih sončnih žarkih.Ko sonce na zahodu
riše le še obrise vršacev……kozorog pod Šplevto lovi zadnje sončne žarke. Pogled nanj pove, kdo je gospodar tu gori…Nedelja se prevesi v popoldne…ostane nam le še šodrkros po melišču v dolino.Tomaž mi ob Rdečem potoku pokaže še spominsko ploščo, ki jo je najin oče skupaj z Urošem Zupančičem prinesel sem gor davnega leta 1963. Hitro gre čas…Kmalu smo spet pod Poldovim rovtom…v hladu Triglavske bistrice, ki je dolino ovila z ivjem.

Še en lep vikend je za nami…čim več takih!

1 reply

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja